Domov arrow Ramadanski post
Glavni meni
Domov
Objave
Datoteke
Vprašanja
Pristopnica
Komentarji
Kontakti
Kje smo?
E-pošta
Iskanje
Ne spreglejte
Elektronski bilten
Ramadanski post
Kur'an
Suna

Get the Flash Player to see this player.
Flash Image Rotator Module by Joomlashack.
Image 1 Title
Image 2 Title
Image 3 Title
Image 4 Title
Image 5 Title


Ramadanski post Natisni E-pošta

K A Z A L O

Modrost predpisovanja posta
Fikhski (pravni) predpisi o ramadanskem postu
Rukni posta
Vrednost ramadana, posta in ibadeta (bogoslužja) v ramadanu
Teravije (nočna molitev v mesecu ramadanu)
Učenje (recitiranje) Kur'ana
Kdo je dolžan, da se posti?
Post vojaka
Adabi posta
Kaj je dovoljeno tistemu, ki se posti (mubah)
Kaj kvari post
Dela, ki kvarijo post, in katere je dovoljeno napostiti
Vse, kar kvari post in je potrebno zato dan obvezno napostiti, vendar zaradi tega sledi tudi kazen (keffaret)
Lejletul-kadr
Zekatul-fitr in sadekatul-fitr
Itikaf
Post in neklanjanje
Kaj po ramadanu  


MODROST PREDPISOVANJA POSTA

Allah dž.š. je ustvaril človeka na poseben način. Kot njegov Stvaritelj najbolje ve, kaj je za njega dobro in kaj ne. Zato mu je odredil smisel njegovega obstoja na dunjaluku (na tem svetu) v izvrševanju ibadeta (bogoslužja).
»Nisem ustvaril džinov (nevidna duhovna bitja) in ljudi razen, da bi izvrševali bogoslužje.«
Post je poseben del tega ibadeta (bogoslužja). Poleg ahiretskih (onostranskih) sevapov (dobrih del) in nagrad, ima tudi nesporne koristi na tem svetu. Post je zdrav. V nekaterih najbolj razvitih državah obstajajo klinike, na katerih zdravijo bolnike s postom.

Pripadniki šehadeta (šehadet je izjava o verovanju v enega boga Allaha dž. in njegovega Odposlanca Muhammeda, mir Božji z njim) gledamo na ibadet (bogoslužje) in Allahov koncept obstoja na dunjaluku (tem svetu) ravno z vidika šehadeta; da ibadetimo, se postimo, klanjamo zato, ker je to Vzvišeni Allah dž.š. odredil, ne pa zato, ker medicina ocenjuje post kot določeno zdravstveno vrednost, kakor tudi metodo zdravljenja.
S stalnim postom v mesecu ramadanu se spodbuja ibadetska samokontrola in občutek bližine Allaha dž.š. in Njegove konstantne prisotnosti, kar dela človeka odgovornega, da kontrolira svoja dejanja in je koristen član svoje skupnosti. S tem obvladuje svoje potrebe, nagnjenja, postaja gospodar svojih strasti in ne dovoljuje, da ga vodijo čustva namesto razum. Tisti, ki se posti, se približuje sferam »ihsana« definiranega v hadisu (predaji) Džibrila, a.s.

»Da obožuješ Allaha dž.š., kot da Ga vidiš, čeprav Ga ne vidiš, On tebe vidi.«

Tistega, ki se posti, ne more kontrolirati nihče, razen Allaha dž.š. Samo imanske (verske) vrednote so regulatorji in spodbujevalci posta ali prekinitve posta.
S postom je v zakladnico islamskih vrednot vpeljana komponenta masovne enakosti, kjer pripadnik šehadeta, ki je pameten, zdrav, s postom solidarno sodeluje s svojim bratom muslimanom v celem svetu, ne glede na ekonomsko stanje. Tako cel ramadanski dan ne je, ne pije in ne uživa niti tisti, ki ima vsega preveč, niti tisti, ki ima komaj za zalogaj suhega kruha ali požirek vode…
To je nova dimenzija enakosti, katera prodira tudi v zasebno življenje. Namreč ne kaže se samo navzven, temveč vpliva na subjektivno družinsko življenje, kjer postavlja v enakopraven položaj bogatega in revnega in to traja cel mesec posta, katerega je Allah dž.š. predpisal kot strogo obvezo (farz) in dolžnost.
Kako stroga je ta obveza, ki se je ne sme kršiti, je razvidno iz naslednjega hadisa (predaje):
Od Ebu–Hurejre se prenaša, da je Odposlanec (mir Božji z njim) rekel:

»Kdor v mesecu ramadanu prekine post brez šerijatsko (islamsko pravno) upravičenih  razlogov, ne more nadoknaditi tega dne, četudi bi se kasneje cel čas postil.«

FIKHSKI (PRAVNI) PREDPISI O RAMADANSKEM POSTU


Definicija: Post je vzdržnost (imsak) od vsega, kar ga lahko pokvari. Na primer: hrana, pijača, kajenje, spolni odnosi in podobno, v času od zore do sončnega zahoda, tistega dne, ko se postimo. To je stroga obveznost predpisana in potrjena s Kur'anom, sunnetom in idžmaom. V poglavju El-Bekare (Krava) v 183. in 185.ajetu  (verzu) Allah Vzvišeni pove:

»O verniki, predpisan vam je post, kot je bil predpisan tistim pred vami, da bi se bali Boga.«
»Kdor bo v času  ramadana doma, naj se posti.« (El-Bekare;185)


 Muhammed (mir Božji z njim) pravi: Islam temelji na petih stebrih:
- šehadetu – verovanju, da ni drugega Boga, razen Allaha, dž.š.
- klanjanju predpisanih molitev (salat)
- dajanju zekata
- postu v mesecu ramadanu
- hadžu (romanje v Meko)

Post je potrjen tudi idžmaom (uskladitvijo mnenj islamskih učenjakov). Vsi islamski učenjaki in vsi muslimani se strinjajo, da je to eden od ruknov – stebrov, katerih zanikanje bi pomenilo izstop iz islama. Na ta način bi človek postal verski odpadnik. Post je predpisan kot stroga obveznost drugega šabana, drugega hidžretskega leta (hidžra – selitev Muhammeda, mir Božji z njim, iz Meke v Medino). Mesec ramadan se računa po lunarnem koledarju. Post v mesecu ramadanu se začne, ko je viden mlaj in ko to potrdi vsaj ena priča.

RUKNI POSTA

  
Post je sestavljen iz dveh ruknov:
-  vzdržnost (imsak) od vsega, kar lahko pokvari post od zore do sončnega zahoda. Dokaz za to je v 187. ajetu (verzu ) sure ( poglavja) el- Bekare (Krava), v katerem je dovoljeno občevanje z ženami ponoči in prepovedano podnevi. V verzu se nadaljuje:

»Jejte in pijte dokler ne pride zora, nato izpopolnite post do noči.« (El-Bekare,187)

- nijet (namen, odločitev), potrditev za to je hadis (predaja) Allahovega dž.š. Odposlanca Muhammeda (mir Božji z njim), ki pravi:

»Dejanja se vrednotijo po nijetu (namenu, odločitvi).«

Potrditev za to je hadis (predaja), katero posreduje Ibn Omer od Hafse, da je Odposlanec Muhammed (mir Božji z njim) rekel:

»Kdor se ne odloči postiti se pred zoro, nima posta.«

To predajo posreduje pet od šestih hadiskih zbirk (zbirk predaj). Nijet (odločitev) se ne izgovarja, ampak se odloči s srcem. Na tak način  zanijetimo (se odločimo) za katerikoli drugi ibadet (bogoslužje), razen hadža (romanje v Meko) in umre (romanja in obiska Meke in Medine). Nijet (odločitev) je notranja namera, da se izvrši določen ibadet (bogoslužje). Odločitve nam ni potrebno izgovarjati, odločimo se s srcem.

VREDNOST RAMADANA, POSTA IN IBADETA (BOGOSLUŽJA) V RAMADANU


Naslednja predaja je prenesena od Selmana, r.a.: Na koncu meseca  šabana  je imel Odposlanec (mir Božji z njim) hutbo (predavanje), na katerem je povedal:

»Ljudje, prihaja vam veličasten mesec, mesec poln bereketa (blagoslova), v katerem obstaja ena noč, ki je vrednejša od tisočih drugih mesecev.«

Allah dž.š. je v tem mesecu odredil post kot strogo obveznost, teravijo (nočno molitev v mesecu ramadanu) pa kot molitev, ki jo v teh nočeh izvajamo kot dobrovoljni vidik ibadeta (bogoslužja).
Kdor se Allahu dž.š. približa s kakšnim dobrim delom, se bo štelo, kot da je izvršil strogo obveznost v nekem drugem mesecu. Kdor izvrši farz (strogo obveznost) - se mu bo štelo, kot da je opravil 70 strogih obveznosti v nekem drugem mesecu.
To je mesec potrpljenja, nagrada za to pa je Džennet (raj). To je mesec pomaganja, mesec ko se povečuje nafaka (kar je usojeno človeku, da uživa) vernika.
Kdor v tem mesecu pripravi iftar (večerni obed po celodnevnem postu) in nahrani osebo, ki se posti, se mu bodo oprostili grehi in rešen bo ognja. Za to bo nagrajena prav tako kot oseba, ki se posti. Nagrada osebe, ki je nahranjena, se pri tem nič ne zmanjša.
Takrat prisotni ashabi (družabniki) vzkliknejo:
»Odposlanec! Nismo vsi zmožni nahraniti nekoga, ki se posti.«
Muhammed (mir Božji z njim) jim je odgovoril:

»Ta nagrada pripada tudi tistemu, ki ponudi samo datelj ali pa ga napoji z vodo ali s požirkom mleka.«

To je mesec, katerega začetek je milost, sredina odpuščanje, konec pa odrešitev od ognja.

V tem mesecu se trudite za naslednje štiri stvari:
- dve, s katerimi boste dosegli Allahovo dž.š. zadovoljstvo in
- dve, kateri sta potrebni, in katere so obvezne.

Dve stvari, s katerimi boste dosegli Allahovo dž.š. zadovoljstvo sta:
šehadet – pričanje, da ni drugega Boga razen Allaha dž.š. in da od njega prosite, da vam oprosti grehe. Dve drugi stvari, ki sta vam potrebni, sta: da Allaha dž.š. molite za Džennet (raj) in zaščito pred ognjem.
Kdor napoji nekoga, ki se posti, ga bo Allah dž.š. napojil s svojega havda (izvira), tako da ne bo žejen do vstopa v raj.
Od Ebu-Hurejre je preneseno, da je Odposlanec (mir Božji z njim) rekel:

»Pet dnevnih molitev, od džume do džume(od petkove molitve do petkove molitve) in od ramadana do ramadana se brišejo vmesni grehi, če se izogibamo velikih grehov.«

Prav tako je od Ebu-Hurejre preneseno naslednje:

»Kdor dočaka konec meseca ramadana s postom, verovanjem in iskreno prošnjo ter željo po Allahovem dž.š. zadovoljstvu in nagradi, mu bo Allah dž.š. oprostil prejšnje grehe.«

Ebu –Hurejre prav tako prenaša, da je Odposlanec (mir Božji z njim) rekel:

»Allah dž.š. pravi: Vsa dejanja človeka so njegova, razen posta. Post je Moj in Jaz bom za njega dajal nagrado. Post je zaščita, torej, ko se nekdo od vas posti, naj ne govori grdo in naj ne povzdiguje glasu. Če vas nekdo napade ali prizadene, takrat recite: Jaz se postim, jaz se postim! V imenu Tistega, v čigar rokah je moja duša, dah iz ust od tistega, ki se posti, je lepši od vonja mošusa. Tisti, ki se posti, ima dve radosti. Prva  radost je iftar (večerni obed po celodnevnem postu), druga nagrada pa, ko sreča svojega Gospodarja (pri molitvi).«
(Ta hadis (predajo) prenašajo: Muslim, Ahmed, Nesai. Prenaša pa ga tudi Buharija v malo drugačni obliki.)

Iz do sedaj navedenih hadisov (predaj) Odposlanca (mir Božji z njim) o postu lahko vidimo izredno veliko vrednost ramadana in ramadanskih ibadetov (bogoslužja) v tem mesecu. V luči teh vrednosti nam je jasna naslednja predaja od Ebu-Hurejre, v kateri je rečeno:

»Kdor brez upravičenega razloga prekine en dan posta, kot je na primer olajševalna okoliščina  (musafiru- popotniku) ali bolezen, ga ne more nadoknaditi tudi, če bi se celo življenje postil.«

Zato pozivamo vse, ki se bojijo Allahove dž.š. kazni in hrepenijo po Njegovi nagradi, da temu mesecu posvetijo posebno pozornost, da ga ne jemljejo kot breme in zahtevno obvezo, ampak da ga dočakajo kot najljubšega gosta. Take nagovarja tudi Odposlanec (mir Božji z njim) v svoji predaji, katero prenaša Džabir bin Abdullah el-Ensari, r.a:

»Ko se začneš postiti, naj se postijo ušesa tvoja in oči tvoje in tvoj jezik naj se posti od laži in prepovedanih stvari in ne vznemirjaj svojih sosedov. Naj se na tebi vidi post in pomirjenost. Naredi, da dan ko se postiš, ni enak dnevu, ko se ne postiš.«

Take Allah dž.š. na poseben način nagovarja:

»Post je Moj in Jaz ga nagrajujem.«

Mesec posta je mesec različnih načinov ibadeta (bogoslužja), od katerih je ločen dnevni ibadet - post, in nočni - klanjanje teravih namaza (nočna molitev v ramadanu) in recitiranje Svetega Kur'ana.
Odposlanec (mir Božji z njim) je rekel:

»Allah dž.š. vam je odredil post v ramadanu kot strogo obveznost, a nočno klanjanje vam je sunnet (praksa Odposlanca, mir Božji z njim). Kdor se izposti z molitvami in verovanjem, z iskreno prošnjo in željo po Allahovem dž.š. zadovoljstvu in nagradi, bo na koncu meseca očiščen grehov, kot dne, ko ga je mati rodila.«

Torej, dnevni ibadet (bogoslužje) je post. Post telesa in duše. Postimo se z vzdrževanjem od hrane, vode in drugih potreb, medtem ko noči okronamo z neobveznim dobrovoljnim ibadetom (bogoslužjem), klanjanjem teravih namaza (nočnimi molitvami v mesecu ramadanu), v vztrajanju, da čim daljši del noči preživimo v kijamu (položaj pri molitvi, ko stojimo), rukuu (položaj pri molitvi, ko se prepognemo) in oživljanjem ramadanskih noči z ibadetom.

TERAVIJE (NOČNA MOLITEV V MESECU RAMADANU)


Kar se tiče dobrovoljnega ibadeta (bogoslužja) v mesecu ramadanu – teravije, to je sunnet (praksa Odposlanca Muhammeda, mir Božji z njim) za moške in ženske (čeprav se prenaša od Alija, r.a., da je on določal enega imama (verskega vodnika) moškim in drugega ženskam).

Muhaddisi, razen Tirmizija, prenašajo od Aiše, r.a., da je rekla:

»Odposlanec (mir Božji z njim) je opravljal teravijo molitev v džamiji, za njim pa je enako storilo veliko ljudi. Zatem je tudi drugo noč opravljal molitev in število ljudi, ki so mu sledili, se je povečalo. Tretjo noč so se zopet zbrali, toda Odposlanec (mir Božji z njim) se jim ni pridružil. Zjutraj jim je rekel:Videl sem, da ste se zbrali in nič drugega mi ni preprečilo, da bi se vam pridružil, kot bojazen, da bi se vam teravija (nočna molitev v času ramadana) predpisala kot farz (stroga obveznost).«

Muhaddisi prenašajo od Aiše, r.a., da Odposlanec (mir Božji z njim) v ramadanu pa tudi v nobenem drugem mesecu ni opravljal več kot enajst rekatov (spust na kolena in čelo) pri molitvi.
Ibni-Huzejme in Ibni-Hibban prenašata v svojih verodostojnih zbirkah od Džabira, da je Odposlanec (mir Božji z njim) opravljal molitev z osmimi rekati (spust na kolena in čelo) in vitre, ko pa so ga čakali naslednjo noč, se jim ni pridružil. To je sunnet Odposlanca (mir Božji z njim), ki je zabeležen v predajah.
Zanesljivo pa vemo, da so ashabi (prijatelji Odposlanca, mir Božji z njim) v času hilafeta (političnega vodenja) Omera, Osmana in Alija opravljali molitev po dvajset rekatov (spust na kolena in čelo) teravije. To je tudi mišljenje večine pravnikov hanefijske, hanbelijske in šafijske šole.
Nekateri islamski učenjaki prenašajo, da je sunnet opravljati teravijo in vitre enajst rekatov (spust na kolena in čelo), ostanek do dvajset pa je mustehab (lepo). To misli tudi hanefijski pravnik imam Kemal ibnul-Humama, ki to razlaga na ta način:
»Dokazi potrjujejo, da je sunnet v dvajsetih rekatih tisto, kar je bilo v praksi Odposlanca (mir Božji z njim), ostanek je pa mustehab (lepo). V Buharijevem in Muslimovem sahihu (verodostojni predaji)  je zabeleženo, da je to enajst rekatov z vitrami. Glede na to je sunnet po usulu naših (hanefijskih) šejhov osem rekatov, ostanek (dvanajst rekatov) je mustehab (lepo).«
Dovoljeno je, da se teravija (nočna molitev v mesecu ramadanu) klanja (moli) v džematu (skupinsko). Večina islamskih pravnikov meni, da je teravijo bolje klanjati v džematu. Ni posebej določeno kaj se recitira na teraviji.  Prenaša se, da so ashabi (družabniki Odposlanca, mir Božji z njim) na teraviji recitirali zelo dolgo, pri čemer so se naslanjali na palice zaradi dolgega kijama (položaj pri molitvi, ko stojimo).
Niso izstopili iz džamije do pred zore, tedaj pa so pohiteli pripravljati sehur (zajtrk v času ramadana), da ne mine čas. V prvih osmih rekatih (to je 49 prvih strani iz Kur'ana) so recitirali Kur'ansko poglavje El-Bekare, če pa bi le- to recitirali dvajset rekatov, bi se štelo za olajševalno okoliščino. Buhari in Muslim prenašata od Aiše, r.a., da je Odposlanec (mir Božji z njim) klanjal deset rekatov tako, da je predajal selam na vsaka dva rekata in zaključeval z enim rekatom vitr-namaza.
Ko primerjamo, kako so nekoč ashabi klanjali teravih molitev in kako se danes klanja, opazimo, da ni primerjave.
Ne bi se smelo pretiravati z dolgim klanjanjem, da se ne otežuje tistim, ki to težko prenašajo (prav tako se ne bi smelo od teravije delati navadno gimnastiko). Pri nas je v navadi, da se klanja dvajset minut s hitrim rukujem (položaj med molitvijo, ko si prepognjen) in sedždo (klečeči položaj), s kratkim recitiranjem, tako da se osnovni molitveni pogoji ne izpolnijo. Takšen molitev je navadna gimnastika in ne molitev.
Odposlanec (mir Božji z njim) je nekoč v džamiji opazoval svojega ashaba (prijatelja), kako hitro se klanja, brez da bi se umiril ter ga trikrat vrnil, da ponovno klanja, z besedami:

»Klanjaj se, nisi se klanjal«, potem ga je poučil:

»Kadar se hočeš klanjati, lepo vzemi abdest (umivanje pred molitvijo), nato se obrni proti Kibli (božji hram v Meki) in izgovori tekbir (izgovori Allahu ekber) ter recitiraj iz Svetega Kur'ana kar veš, nato pojdi na ruku (prepognjen položaj) in bodi umirjen na njem, nato se dviguj, dokler se popolnoma ne izravnaš, potem pojdi na sedždo in ostani najmanj toliko, dokler se ne pomiriš na sedždi, potem se dvigni, se pomiri, ko klečiš, nato opravi še drugo sedždo in se pomiri na njej ter na ta način klanjaj ostanek molitve.«

Ker je teravih molitev kot ostale molitve, se njeno izvajanje ne bi smelo razlikovati od ostalih molitev. Fatiha (eden izmed verzov v Kur'anu), katero izgovarjamo pri sabahu (jutranja molitev) in jaciji (večerna molitev) je ista kot tista, ki jo izgovarjamo pri teraviji (nočna molitev v času ramadana). Zato se moramo pri teraviji obnašati enako kot pri ostalih namazih (molitvah), ne smemo hiteti in s tem kvariti molitve. Sedžde (položaj pri molitvi, ko klečimo) in rukuji (položaj pri molitvi, ko se prepognemo) moramo izvrševati tako, kot je predpisano, umirjeno (ta'dil erkan), delati moramo predpisane premore med sedždami in po rukujih (pri stanju in nasploh se moramo obnašati v namazu kot se spodobi temu ibadetu, preko katerega se obračamo na Stvoritelja, Vladarja vsega).
Odposlanec (mir Božji z njim) pravi:

»Najhujši lopov je tisti, ki krade od svoje molitve.«
Vprašali so ga: »Allahov Odposlanec, kako nekdo krade od svoje molitve?«
On odgovori: »Kdor ne izpopolnjuje rukuja in sedžde.«


UČENJE (RECITIRANJE) KUR'ANA


V času ramadana je, poleg nočnega ibadeta – teravije, izredno pomembno za vernika, da čimveč časa prebije v učenju (branju) Kur'ana, a.š. V hadisu (predaji), ki ga prenaša Ibn-Mesud, Odposlanec (mir Božji z njim) pravi:

»Kdor prebere samo en harf (znak) iz Allahove Knjige, bo imel za to nagrado, kot da je storil dobrohotnost, kar pa se nagrajuje deset kratno.«

Odposlanec (mir Božji z njim) je rekel tudi to:

Učite Vzvišeni Kur'an, ker bo on na Sodnem dnevu zagovornik svojemu sahibiju (kolegu, prijatelju).


KDO JE DOLŽAN, DA SE POSTI?


Islamski učenjaki se strinjajo, da so se obvezni postiti polnoletni, spolno zreli in zdravi muslimani, ki se nahajajo doma. Za ženske pa je pogoj, da so čiste od hajza in nifasa (to pomeni, da niso v menstrualnem ciklusu ali v obdobju po porodu). Se pravi, obveznost posta se ne nanaša na nevernika, mentalno prizadetega, otroka, bolnika, potnika.
Nekateri od teh niti ne morejo biti obvezni, da se postijo, kot so nevernik in mentalno prizadeti. Od nekaterih otrok bo skrbnik pričakoval, da se postijo vsaj določene dni. Nekaterim je naročeno, da se ne postijo med določenim obdobjem (hajz in nifas), toda kasneje morajo te dni nadoknaditi. Nekaterim je dana olajševalna okoliščina, da se ne postijo, dolžni pa so dajati odkup - fidja, primer za to so onemogli stari ljudje.
Pojasnimo vsako kategorijo posebej.

1. Kategorija tistih, katerim ni potrebno, da se postijo (nevernik, mentalno prizadeti in otrok)

Post je islamski ibadet (bogoslužje) in ni obveznost za nemuslimana, tako da ga v islamski državi ne smemo siliti, da se posti. Mentalno prizadetemu niso naložene nikakršne obveznosti (teklif), ker ne poseduje pameti, ki je pogoj, da bi nekoga obvezali. Poslanec (mir Božji z njim) je rekel:

»Pero ne zapisuje dela trem ljudem: norcu, dokler se mu ne povrne pamet, spečemu človeku, dokler se ne zbudi, in otroku, dokler ne postane spolno zrel.« (predajo prenašajo: Ahmed, Ebu Davud in Tirmizija.)

Kar se tiče otroka, čeprav ni obvezen, da se posti, bi ga njegov skrbnik moral navajati na post.

2. Kategorija tistih, katerim je dovoljeno, da jedo, vendar so pri tem obvezni dajati fidjo (odkup za post)

V to kategorijo spadajo: starci, bolnik, za katerega ni upanja, da bi se pozdravil, tisti, ki delajo na težkih delovnih mestih in nimajo drugih virov zaslužka za osnovne življenske potrebe, razen tega delovnega mesta, pod pogojem, da jim je to delovno mesto neznosno v vseh letnih časih. Ti vsi morajo, namesto da se postijo, nahraniti po enega siromaka za vsak dan, ko se niso postili. V to kategorijo nekateri uvrščajo noseče ženske in ženske, ki dojijo, če bi post škodoval njej ali njenim otrokom. Po mnenju Ibn-Omera one lahko jedo (v času, ko bi se morale postiti) in podelijo fidjo (odkup za post), torej za vsak dan nahranijo enega siromaka. Po hanefijskem mezhebu (hanefijski šoli) morajo one nadoknaditi izpuščen post v nekem drugem času in niso dolžne dajati odkupa.

3. Kategorija tistih, katerim je dovoljeno, da se ne postijo, so pa obvezni, da post nadoknadijo kasneje
Bolniku, ki upa, da bo ozdravel, je dovoljeno, da se ne posti in musafiru (potniku), toda z obvezo, da post nadoknadi kasneje. Dovoljeno je, da se ne postimo ob bolezni pri kateri bi se zdravstveno stanje poslabšalo ali pa pri bolezni pri kateri bi post upočasnil zdravljenje. Kar se tiče potnika, so se učenjaki razšli v zvezi z vprašanjem ali naj se posti ali ne. Po mišljenju Ebu Hanife, Šafije in Malika je za tistega, ki je močan in lahko zdrži, bolje, da se posti. Za tistega, ki se počuti slabega, pa je bolje, da se ne posti. Omer Ibn Abdul-Aziz meni, da je za posameznika bolje tisto, kar mu je lažje. Če mu je lažje postiti se, kot kasneje nadoknaditi post, je bolje, da se posti takoj.

4. Kategorija tistih, ki se ne smejo postiti, post pa morajo nadoknaditi kasneje
Vsi učenjaki se strinjajo, da se ženska v hajzu in nifasu (v času menstrualnega cikla in v obdobju po porodu) ne sme postiti in post bi ji bil haram (greh), post ji ne bi bil sprejet. V teh dveh primerih se ženska ne sme postiti, izpuščene dneve pa mora čimprej nadoknaditi, ko za to dobi priložnost.

POST VOJAKA


V tej današnji situaciji je težko dati splošno fetvo (odgovor) za post vojaka, toda glede na različne situacije, v katerih se nahaja ali se lahko znajde, ga lahko razvrstimo v katero od že omenjenih kategorij. Od Ebu Seida el-Hudrija je preneseno, da je rekel:

»V mesecu ramadanu smo bili na bojišču z Odposlancem (mir Božji z njim). Nekateri smo se postili, nekateri pa se niso. Niti smo mi zamerili tistim, ki se niso postili, niti so oni nam. Bili so mnenja, da je lepo, da se posti tisti, ki ima moči in kuveta (krepkosti). Prav tako so bili mnenja, da je dobro, da se tisti, ki občuti slabost, ne posti.« (Hadis so zabeležili Ahmed in Muslim.)

Post vojaka je obveza, če opravlja običajno vojaško nalogo in ga ne smatramo za potnika.
Če pa se  nahaja v akciji in se smatra za potnika, ima isto izbiro kot potnik: da se posti ali pa da se ne posti (v času ramadana) z obvezo, da izpuščen post nadoknadi, ko dobi priložnost za to. Če se nahaja v nevarni akciji, na katero bi post lahko negativno vplival, ali pa bi ogrožal uspeh, svoje življenje ali življenje sovojaka, če se nahaja doma ali na poti, mu je obvezno, da se ne posti in nadoknadi izpuščen post, ko dobi priložnost za to.
Ti predpisi se lahko izvedejo iz analogije (kijasa), prav tako se lahko kijas uporabi za druge podobne situacije.

ADABI POSTA

Lepo je, da se vsakdo, ki se posti, drži naslednjega muslimanskega ahlaka (lepega vedenja):

1. Sehur (zajtrk)
Ves islamski svet se strinja, da je mustehab obedovati pred časom nastopa posta, vendar ne greši tisti, ki obed izpusti.
Enes, r.a., prenaša, da je Poslanec, mir božji z njim, rekel:

»Obedujte, zares je v zajtrku (sehuru) bereket.«

Šteje, da je človek kosil oz. izpolnil formo, pa tudi če spije le požirek vode. Od Ebu-Se'ida el-Hudrija, r.a., se prenaša:

»V sehurju je bereket, ne opuščajte ga, pa čeprav s pitjem požirka, ker Allah, vzvišeni, in Njegovi meleki prinašajo salavat tistim, ki vstajajo na zajtrk.« (Prenaša ga Ahmed.)

Čas sehurja je od polovice noči pa do pojava zore.
Od Amr bin Mejmuna se prenaša:

»Družabniki Poslanca Muhammeda, mir božji z njim, niso zavlačevali z iftarjem (večerjo), a sehur so odlašali do zadnjega trenutka.« (Predajo beleži Bejheki z verodostojno verigo prenašalcev).

Če je posteči se v dvomih glede pričetka zore, lahko je in pije vse do trenutka, ko ne bo prepričan, da je nastopila zora.

2. Hitenje z iftarjem (večerjo)
Postečemu se je mustehab pohiteti z iftarjem, takoj ko nastopi čas za to. Od Sehl ibn-Sa'da se prenaša, da je Muhammed, mir božji z njim, rekel:

»Ljudje bodo na dobrem vse dokler bodo hiteli z iftarjem.« (Hadis beležita Buharija in Muslim.)

Iftar (večerja) bi moral vsebovati nekaj dateljev. Lepo je, da jih je liho število (3, 5, 7) in podobno ali enako število požirkov vode.
Od Enesa, r.a., se prenaša, da je Posalnec, mir božji z njim, večerjal z nekaj dateljev pred akšamsko molitvijo, če pa ne bi bilo le-teh, potem je prekinil post le z nekaj požirki vode. (Predajo beležita Ebu David, ki meni, da je verodostojna, kot tudi Tirmizi, ki meni, da je hasen predaja.)
V tej predaji je dokaz, da je lepo večerjati na ta način, a po opravljeni akšamski molitvi se lahko nadaljuje z večerjo.

3. Molitev za časa iftarja in v teku posta
Ibn-Madždže prenaša od Abdullaha ibni Amra ibni el-Asa, da je Muhammed, mir božji z njim, rekel:

»Tistemu, ki se posti, ne bo zavrnjena molitev, ki jo nameni Allahu, vzvišenemu, tekom iftarja.« A Abdullah je molil tole molitev: »Moj Gospod, prosim Te, da mi s Tvojo milostjo, ki zajema vse, oprostiš.« Omenja se tudi naslednja molitev, ki se moli tekom iftarja: »Moj Gospod, v Tvojem imenu sem se postil, v Tebe verjamem, in večerjam s tisim, s čimer si me Ti oskrbel.«

»Allahumme leke sumtu, ve bike amente, ve ala rizkike eftartu.«


4. Izogbanje vsemu kar je v nasprotju s postom
Kdor se posti se mora paziti vsega kar lahko pokvari ali zmanjša vrednost posta. Od Ebu Hurejre se prenaša, da je Poslanec Muhammed, mir božji z njim, rekel:

»Post ni le vzdržnost od hrane in pijače, temveč tudi od nepotrebnega govora, kreganja, če pa te nekdo prizadane ali napade, reci: »Jaz se postim, jaz se postim.« (Predajo beležijo: Ibn-Huzejme, Ibn-Hibban in El-Hakim, ki jo ocenjuje kot »verodostojno po Muslimovim kriterijem«.)

Prenašalci predaj (muhaddisi), razen Muslima, beležijo predajo, ki jo prenaša Ebu-Hurejre, po kateri je Muhammed, mir božji z njim, rekel:

»Kdor ne pusti ogovarjanja in postopanja po njem, Allahu, vzvišenemu, ni potrebno to, da se on izogiba hrani in pijači.«

Od istega prenašalca se navaja, da je Muhammed, mir božji z njim, rekel:

»Obstajajo tisti, ki se postijo in imajo od posta le lakoto.«

5. Uporaba misvaka (leseni pripomoček za čiščenje zob)
Lepo je, da posteči se uporablja misvak za časa posta in ni razlike v tem ali ga uporablja v začetku ali na koncu dneva. Analogno temu, mustehab (dobro) je za časa posta prati zobe z zobno ščetkico, saj pri nas ni misvaka.

6. Darežljivost in preživljanje časa v recitiranju Kur'ana
Lepo je biti darežljiv in ukvarjati se z recitiranjem in preučevanjem Kur'ana, a.š., v vsakem času, še posebaj pa v ramadanu.
Buharija beleži predajo, ki jo prenaša Ibn-Abbas, r.a.: »Poslanec, mir božji z njim, je bil najbolj darežljiv človek, najbolj darežljiv pa je bil v mesecu ramadanu, ko mu je prihajal Džibril. Prihajal mu je vsake ramadanske noči, da bi ga poučeval Kur'an, tako da je Poslanec, mir božji z njim, postajal blažji od blagega vetriča v delanju dobrega.«

7. Krepljenje bogoslužja v zadnjih desetih dneh Ramadana

Buharija in Muslim beležita predajo, ki jo prenaša Aiša, r.a. po kateri je Poslanec, mir božji z njim, označeval noči zadnje tretjine ramadana bogoslužjem, zbujajoč žene, da bi tudi one to počele, in vzdržajoč se od spolnega občevanja.

KAJ JE DOVOLJENO TISTEMU, KI SE POSTI (MUBAH)

1. Tistemu, ki se posti, je dovoljeno kopanje in razhlajevanje z vodo
Ebu-Bekr ibn-Abdurrahman prenaša, da mu je nekdo od Muhammedovih, mir božji z njim, družabnikov rekel:

»Videl sem Poslanca, mir božji z njim, kako za časa posta poliva vodo po glavi zaradi žeje ali vročine.«
(Predajo beležijo Ahmed, Malik in Ebud-Davud z verodostojno verigo prenašalcev.)

Če pride voda v želodec bez namere, da se to zgodi, post ni pokvarjen.

2. Nanašanje preparata za barvanje obrvi in trepalnic, uporaba kapljic za oči ter podobno so dovoljeni, pa četudi bi okus tega posteči se občutil v grlu, saj to ni naravna pot hrane v želodec.

3. Poljub tistega, ki se posti

Od Aiše, r.a., se prenaša, da jo je Muhammed, mir božji z njim, poljubljal medtem ko se je postil, a znano je, da je bil najpopolnejši človek v samoobvladovanju.
Od Omerja, r.a., se prenaša, da je rekel:

Poljubil sem svojo soprogo pa čeprav sem se postil. Šel je k Poslancu, mir božji z njim, in mu rekel:
»Danes sem storil grozno dejanje, poljubil sem soprogo, a se postim«.
Muhammed, mir božji z njim, ga je vprašal:
»Kaj misliš o izpiranju ust medtem ko se postiš?«
»To me ne moti, sem mu odgovoril.«
»Pa zakaj potem sprašuješ o tem?« mi je rekel Allahov Poslanec, mir božji z njim.«


V hanefijski pravni šoli je poljub mekruh (tisto kar ni prepovedano, vendar pa tudi ne zaželjeno) le če izzove strast, vendar se ga je v vsakem slučaju za tistega, ki se posti, bolje izogibati oz. tega ne početi. V isti kategoriji sta dotik z roko in objem.

4. Injekcija

Dovoljena je vsaka injekcija in celo tudi infuzija, bodisi da se daje pod kožo ali v veno. Čeprav to prihaja znotraj človeškega telesa, vseeno ne pokvari posta, ker ne vstopa na naraven način.

5. Puščanje krvi

Tistemu, ki se posti, je dovoljeno puščanje krvi, razen če to vpliva na telesno oslabitev postečega se. V tem primeru je puščanje krvi mekruh (ni priporočljivo). Dajanje krvi za laboratorijske analize in podobno se obravnava na isti način, kar pomeni, da je dovoljeno.

6. Izpiranje ust in nosu

Dovoljeno je izpiranje ust in nosu, vendar je mekruh v tem pretiravati. Stališče Ebu-Hanifa in Malika je, da bo tistemu, ki izpira usta in nos in mu ob tem sicer nehote voda steče po grlu navzdol, post pokvajen.

7. Stvari, na katere ne moremo vplivati

Enako kot za izpiranje ust, velja tudi za stvari, na katere ne moremo vplivati, kot so slina, prah, ki je na poti ali od moke in podobno. Ibn-Abbas dovoljuje, da se okusi kislost hrane ali tistega, kar se kupuje. Ibn-Tejmija meni, da vdihavanje vonja ne pokvari posta.

8. Dovoljeno je v nočeh ramazana jesti, piti in spolno občevati, vse do pojava zore.

Kdor ima hrano v ustih, jo mora izbljuvati, a tisti, ki spolno občuje z ženo, mora prenehati s pojavom zore.

9. Tistemu, ki se posti, je dovoljeno, da se zdani džunup
(stanje nečistosti npr. po spolnem odnosu), kot je dovoljeno ženi, ki je bila v haidu ali nifasu (mesečnem ciklusu) in ji je prenehala krvavitev, da prične s postom pred kopanjem, kopanje pa lahko preloži do po nastanku zore s tem, da mora prinesti namero o postu, kopanje pa mora obaviti pred iztekom molitvenega obdobja.

KAJ KVARI POST

Dejanja, ki kvarijo post, delimo v dve kategoriji:

1. Tisto, kar kvari post, ki ga je dovolj le nadoknaditi.
2. Dejanja, ki kvarijo post, a po katerih je obvezno izpostavljen post nadoknaditi, tem dejanjem pa sledi kazen.

DELA, KI KVARIJO POST, IN KATERE JE DOVOLJENO NAPOSTITI


1. Hrana in pijača
Hrana in pijača spadata v kategorijo del, ki kvarijo post; tisti pa, ki pokvari post s hrano in pijačo, mora napostiti izpuščene dni. Pod tem se razume namerno pitje in hranjenje.
Med drugim, če bi nekdo jedel ali pil v spozabi ali po pomoti, mu ni potrebno napostiti, niti za to izvršiti keffaret - kazni. Od Ebu Hurejre se prenaša, da je Poslanik (mir Božji z njim) rekel:
 
»Kdor pozabi, da posti in nekaj poje ali se napije vode, naj nadaljuje s postom, ker ga je Allah Vzvišeni nahranil in napojil.«
(Hadis/ prenos beleži šest hadiskih zbirk.)   

2. Namerno bruhanje 
Če oseba bruha zaradi tega, ker ga je nadvladal nagon za bruhanjem, mu ni treba napostiti niti izvršiti keffareta.
Ebu Hurejra prenosi, da je Muhammed (mir Božji z njim) rekel:

»Kogar nadvlada nagon za bruhanjem, ni dolžan napostiti dneva, če pa kdo namerno povzroči bruhanje, naj naposti ta dan.«
(Hadis beleži Ahmed, Ebu David, Tirmizi, Ibn Madže, Ibn Hibban, Darekutni in El Hakim, ki ga smatra verodostojnim.)

3. Hajz in nifas
Če ženska dobi menstruacijo ali rodi, pa čeprav se je to zgodilo trenutek pred sončnim zahodom, je post tistega dne pokvarjen in ga je nujno potrebno napostiti.

4. Namerno izzivanje semena (ejakulacija)
Ne glede na to ali je bilo to izzvano z medosebnim ljubljenjem zakonskega para, objemanjem ali uporabo roke, to kvari post in obvezuje udeležence, da napostijo pokvarjeni post.
Če je to izzvano samo s pogledom ali razmišljanjem, post ne bo pokvarjen, niti ga ni potrebno napostiti. Prav tako posta ne pokvari izliv sluzi, ki je predhodna izlivu sperme.

5. Uživanje nečesa na naraven način, kar drugače ni naravna hrana, kvari post, kot je na primer sol in podobno.

6. Tisti, ki se odloči prekiniti post, pa posti, mu bo post pokvarjen, čeprav ne bi ničesar pojedel ali popil, saj je odločitev temeljni del posta in če se pokvari, se takoj pokvari tudi post.

7. Če bi tisti, ki se posti, pil, jedel ali imel spolni odnos z mislijo, da je nastopil čas iftarja, ali da še ni nastopila zora, pa se potem dokaže nasprotno, mora ta dan napostiti glede na vse štiri meshebe in neke druge imame.


VSE, KAR KVARI POST IN JE POTREBNO ZATO DAN OBVEZNO NAPOSTITI, VENDAR ZARATI TEGA SLEDI TUDI KAZEN (KEFFARET)

Od vseh stvari, ki kvarijo post, samo spolni odnos kvari post z obvezo, da se dan naposti in s kaznijo (keffaretom) po mnenju večine islamskih učenjakov.
Keffaret je odkup za namerno pokvarjeni post na ta način, da udeleženec osvobodi sužnja ali da se posti zaporedno 60 dni ali da nahrani 60 siromakov. Tisti dan pa, katerega post je pokvarjen, mora še napostiti.
Ebu Hurejra je dejal, da je prišel neki moški k Božjemu Odposlancu (naj bo Božji mir z njim) in rekel:

-    Propadel sem, Božji Odposlanec!
-    Kaj te je pa uničilo? – ga vpraša Odposlanec (naj bo Božji mir z njim).
-    Imel sem spolni odnos z ženo v ramadanu.
-    Ali imaš sužnja, da ga osvobodiš? - ga vpraša Odposlanec (naj bo Božji mir z njim).
-    Ne, - odgovori.
-    Ali se lahko postiš dva meseca iz dneva v dan?
-    Ne, - odgovori.
-    Ali imaš s čim nahraniti šestdeset siromakov?
-    Ne, - odgovori.
 Potem se je usedel, Odposlanec (naj bo Božji mir z njim) pa je odšel in prinesel košaro datljev, rekoč:
-    To razdeli kot sadako (v dobrodelne namene).
-    Naj to razdelim bolj siromašnim od nas? Pa sploh obstajajo siromašnejši od nas v teh kamnitih tleh Medine, katerim so datlji bolj potrebni kot nam? – je odgovoril Odposlancu ta siromašni ashab.
Odposlanec (naj bo Božji mir z njim) se je nasmejal tako, da so se mu od smeha pokazali sekalci in mu rekel:
-    Pojdi in s tem nahrani družino. (Hadis beleži skupina znanih muhadisov/ prenašalcev predaj.)


Hanefijski mesheb je stališča, da vsako namerno kvarjenje posta, naj bo to s spolnim odnosom, hrano, pijači idr., potegne za sabo obvezno izvršitev šeriatske kazni.
Mesheb večine učenjakov je, da sta moški in ženska v istem položaju, kar se kazni (keffareta) tiče, če imata nameren spolni odnos po lastni volji v ramadanu, bila pa sta pod nijjetom (namero) posta.
Med drugim, če se je odnos zgodil v spozabi ali tega nista naredila po svoji izbiri, ampak sta bila prisiljena, ali če nista zanijjetila (se odločila) posta, nobeden od njiju nima keffareta.
Šafijski mesheb je na stališču, da žene ne obvezuje keffaret v nobenem primeru: niti kadar to dela samovoljno niti kadar je v to prisiljena. Ampak to je eno od mišljenj po hanbelijskem meshebu.
Keffaret se po večini islamskih pravnikov jemlje zaporedno, kakor je omenjeno v predhodnem hadisu. Če ni v stanju osvoboditi sužnja, bo postil šestdeset dni zapored brez upravičene prekinitve, če pa ni v stanju niti to, potem mora nahraniti šestdeset siromakov.
Ni potrebe po odkupu (fidja) ne glede na to, če smo se odločili, da nadoknadimo izpuščen post z opravičilom ali brez njega. To je mnenje hanefijske pravne šole in Hasana el-Basrija za razliko od ostalih pravnih šol. Malik, Šafija in Ahmet menijo, da če je bilo odlaganje brez opravičila, potem se nadoknadi izpuščen post po koncu ramazana in daje fidja za vsak dan. To mnenje nima podlage. Imam Ahmet in avtorji Sunena prenašajo od Ibn-Abbasa, r.a., naslednjo predajo:

»Prišel je nek človek k Božjem Poslancu (mir Božji z njim) in rekel:
»Poslanec, moja mati je umrla dolžna posta meseca ramadana. Ali naj nadoknadim izpuščen post zanjo?«
Poslanik ga je vprašal: » Če bi tvoji materi ostal dolg, ali bi ga vrnil zanjo?«
»Da,« mu je rekel.
»No, bolj pomembno je vrniti dolg do Allaha, Vzvišenega«, mu je rekel Poslanik (mir Božji z njim).«


Kako se odreja dolžina posta na področjih in državah, kjer so dnevi dolgi, noči pa kratke ali obratno?
To se odreja analogno državam in mestom primerne dolžine dneva in noči kot sta Meka in Medina ali najbližje ležečim državam normalne dolžine dneva in noči.

LEJLETUL-KADR

To je najbolj vredna noč tekom celega leta, dokaz za to pa so besede Allaha Vzvišenega:

»Mi smo ga (Kur´an) objavili v noči Kadr.
-    Kaj pa ti misliš, kaj je noč Kadr?
-    Noč Kadr je boljša – vrednejša kot tisoč mesecev.«


Oziroma bogoslužje v tej noči, tj. MOLITEV IN ZIKR , sta boljša in vrednejša kot je bogoslužje tisočih drugih mesecev, v katerih te noči ni.
Ta noč se nahaja v lihih nočeh zadnje tretjine ramadana.
Islamski učenjaki se med seboj razlikujejo v določanju te noči.
Obstaja več mnenj o tem:

1.    da ta noč pade na enaindvajseto noč ramadana;
2.    da ta noč pade na triindvajseto noč ramadana;
3.    da ta noč pade na petindvajseto noč ramadana;
4.    da ta noč pade na devetindvajseto noč ramadana;
5.    da ta noč prehaja iz ene v drugo liho noč zadnje tretjine meseca ramadana.

Večina meni, da je noč Lejletul-kadr sedemindvajseta noč ramadana. Ahmed ima zabeležen prenos z verodostojno verigo prenašalcev od Ibn-Omera, r.a., da je Poslanec (mir Božji z njim) rekel:

» Kdor se bo zanimal, naj gleda na sedemindvajseto noč.«

Buhari in Muslim imata zapisan prenos, ki ga prenaša Ebu-Hurejra, po katerem je Poslanec (mir Božji z njim) rekel:

»Kdor iskreno preživi noč Kadr na kijamu z imanom in z željo po Allahovem zadovoljstvu in nagradi, temu bo oproščeno, kar je grešnega storil.«
Ahmed, Ibn-Madždže in Tirmizi (ki jo ima za verodostojno predajo) beležijo predajo od Aiše, r.a., ki pravi:

»Rekla sem: Poslanec, kaj misliš, če ugotovim, katera noč je Kadr, kaj naj molim v njej?
Poslanik je odgovoril: Reci: Allahumme inneke 'afuvvun tuhibbul 'afve fa 'fu 'anni.«

(O moj Gospod, Ti si Ta, ki oprošča, rad imaš oproščanje, zato mi oprosti.)

Potrebno je posebno poudariti, da ni nikakršne posebne NAFILE (prostovoljnosti) »Lejletul-kadr« z nekim posebnim namenom in posebno molitvijo.
NAFILA te noči je navadna nočna NAFILA, katere namen je iz srca in se jo moli kot katerokoli molitev z dvema rekijatama (dvakrat sedžda). Cilj je čim večji del noči preživeti klanjajoč NAFILO, recitiranjem Ku'rana in v ZIKRU.

ZEKATUL-FITR in SADAKATUL-FITR

Vsak musliman ima dolžnost razdeliti sadakatul-fitr, veliki in mali, moški ali ženska, svobodni ali suženj.
Buhari in Muslim beležita od Omerja, r.a., da je rekel:

»Poslanec (mir Božji z njim) je za sadakatul-fitr v ramadanu predpisal "sa'' (štiri prgišča) dateljnov ali "sa'" ječmena, na svobodnega, na sužnja, na moškega, na žensko, na majhnega in velikega muslimana.«

Ebu-Davud, Ibn-Madždže in Darekutni beležijo od Ibn-Abbasa, r.a., da je rekel:

»Poslanec (mir Božji z njim) je sadakatul- fitr za postečega predpisal očiščenje od nepotrebnega, grdega govora in hrano siromašnemu; kdor jo razdeli pred Bajramom (Eid ul-Fitr), se šteje kot sadakatul-fitr, kdor pa jo podeli po bajramski molitvi, se šteje kot običajna sadaka.«
 

Sadakatul-fitr je dolžnost vsakega muslimana, ki ima ("sa'" štiri prgišča) hrane več kot so potrebe njegove družine v 24 urah (dan in noč).
Razdeli se "sa" (štiri prgišča) pšenice, ječmena, riža ali koruze itd. Ebu Hanifa, izhajajoč iz tega, kaj je bolj koristno za revnega, dovoli, da se da v protivrednosti.
V današnjih časih (čas vojne) v Bosni in Hercegovini, ima večjo vrednost hrana kot denar, zato je v duhu takega razmišljanja sadakatul-fitr bolj koristno podeliti v naturi. Po mnenju Ebu-Hanife je prav tako dovoljeno, če se daje v pšenici, da je to polovica saa.
Islamski učenjaki so se strinjali, da dolžnost razdelitve sadakatul-fitra pade na konec ramadana.
Stališče Ebu-Hanife, Šafija v stari pravni šoli in enega RIVAJETA od Malika je, da je čas dolžnosti razdelitve sadakatul-fitra do začetka zore na bajramski dan.
Večina islamskih učenjakov je stališča, da je dovoljeno dati sadakatul-fitr dan ali dva pred Bajramom, medtem ko Ebu-Hanife meni, da je to dovoljeno celo pred ramadanom.
Šafi dovoljuje deliti sadakatul-fitr od začetka ramadana.
Islamski učenjaki so se strinjali, da četudi je čas za dajanje sadakatul-fitra že mimo, le to ostaja kot obveza, ki se jo razdeli kadar koli do konca življenja.
Sadakatul-fitr se lahko podeli istim kategorijam, katerim se deli zekat, a najbolj pomembna med njimi je kategorija revnih, kot to določa omenjeni prenos.

ITIKAF


Islamski učenjaki so se strinjali v tem, da je bivanje v itikafu uzakonil Šerijat. Znano je, da je Poslanec (mir Božji z njim) od vsakega ramadana bival v itikafu zadnjih deset dni. Prav tako so v itikafu bivale njegove soproge v času njegovega življenja in tudi kasneje. Bivali so tudi družabniki, vendar ni verodostojnih predaj o vrednosti itikafa, kot to trdi Ebu-Davud od Ahmeda.
Dolžnosti (šarti) tistega, ki se želi osamiti v itikaf, so: da je musliman, da je pameten in čist nečistoče (npr. po spolnem odnosu, mesečnem ciklusu, krvavenje po porodu, op. prev.).
RUKNI (sestavni del nečesar) itikafa so, da se biva v mesdžidu, kar naj bo z namenom itikafa.
Ebu-Hanifa, Ahmed, Ishak in Ebu-Sevr menijo, da se je možno osamiti v itikaf tudi v mesdžidu, kjer se skupno moli pet dnevnih molitev.
Malik in Šafi menita, da se lahko itikaf opravi v katerem koli mesdžidu.
Tisti, ki je v itikafu, kliče ezan z minareta, če so vrata minareta znotraj mesdžida, če pa so izven le- tega, bi se mu itikaf pokvaril, če bi izstopil, pa čeprav za ezan.
Itikaf se računa po nočeh, in sicer zadnjih deset dni ramadana.
V itikaf se vstopi pred večerom dvajsete ali enaindvajsete noči (odvisno, koliko časa ramadan traja).
Izstopi se po večeru zadnje noči meseca ramadana po mišljenju Ebu Hanife in Šafija, medtem ko je po mišljenju Malika in Ahmeda mustehab (priporočljivo, ni pa obvezno) ostati vse, dokler mutekif (tisti, ki je v itikafu) ne gre klanjati bajramsko molitev.
Mustehab je, da mutekif klanja veliko prostovoljnih molitev (nafil), da se zaposli z molitvijo, z recitiranjem Svetega  Kur'ana, da izgovarja tespih (subhanallah), hamd (alhamdulillah), tehlil (la ilahe illelah) in tekbir (Allahu ekber), da izgovarja istigfar (estagfirullah), salavat in selam na Odposlanca (mir Božji naj bo z njim), da recitira molitve in da čas preživi v ibadetu (bogoslužju) in pobožnosti.
V to spada recitiranje, branje in študiranje tefsirskih, hadiskih in fikhskih knjig in knjig življenjepisa Odposlanca (mir Božji naj bo z njim).
Osebi v itikafu je mekruh, da se ukvarja z nečim, kar se je ne tiče, naj bodo to besede ali dejanja, kot tudi prekinitev stikov in pogovorov s svetom, misleč, da se na tak način približuje Allahu Vzvišenemu.

POST IN NEKLANJANJE


Ni redek primer, da imamo muslimane, ki se v ramadanu vrnejo v okrilje vere, in so aktivnejši v bogaboječem smislu, kot pred ali po tem blagoslovljenem mesecu.
Obstajajo tudi taki, ki se v ramadanu postijo, ampak ne klanjajo. Neklanjanje je težek greh, ki drži človeka na meji neverovanja, kot je zapisano v mnogih hadisih Odposlanca (mir Božji naj bo z njim).
Džabir (naj bo Allah Vzvišeni zadovoljen z njim) pravi, da je Odposlanec (mir Božji naj bo z njim) rekel:

»Med človekom in kufrom (neverovanjem) je samo zapustiti molitev.« (hadis prenašajo Ahmed, Muslim, Ebu Davud in Tirmizi)

Burejda (naj bo Allah Vzvišeni zadovoljen z njim) pravi, da je Odposlanec (mir Božji naj bo z njim) rekel:

»Dogovor med nami in njimi je molitev, kdor jo zapusti, postane nevernik.« (prenos je od Ahmeda in piscev Sunena)

Na osnovi teh in drugih hadisov neki ortodoksni islamski pravniki pravijo, da tisti, ki zapostavi molitev in je ne klanja v njenem predpisanem času, s tem postane nevernik, murted, katerega kri je dovoljeno preliti.
Ebu Hanifa, Malik in Šafi predpostavljajo, da človek ne postane nevernik s samim zapostavljanjem molitev, ampak s tem postane veliki grešnik, ki se mora pokesati. Če se ne pokesa, se ga ubije s predpisano kaznijo (»hadd«, pri Maliku in Šafiju).
Ebu Hanifa je bolj liberalen in smatra, da je potrebno tako osebo pretepsti in zapreti, dokler ne začne spet klanjati.
Zelo zanimiva je razprava Šafija in Ahmeda, o nekom, ki  zapostavi molitev.
Šafi je rekel Ahmedu: »Ahmed, ali smatraš, da je takšen človek nevernik?«
Ahmed: »Da.«
Šafi: »Če nekdo postane nevernik, kako bi ponovno postal musliman?«
Ahmed: »Da reče: ''La ilahe ilellah, Muhammedun Resulullah.''«
Šafija: »On še dalje govori te besede. Ni jih zapustil.«
Ahmed: »Postane musliman s ponovnim klanjanjem.«
Šafi: »Molitev nevernika ni prava, niti se mu priča, da je postal musliman, če klanja…«
Na to je imam Ahmed utihnil…
Vsemu temu je treba dodati, da ima molitev določene značilnosti, katere jo zares povzdigujejo in odlikujejo iznad vseh drugih vrst bogoslužja.
- Molitev je prva predpisana vrsta bogoslužja.
- Predpisano je direktno Odposlancu (mir Božji naj bo z njim), medtem ko so druge vrste bogoslužja predpisane s posredovanjem Džibrila (angel Gabriel).
- Od petih islamskih ruknov (načel) je samo molitev načelo islama in načelo vsakega muslimana. Med drugim, ostali rukni ne morejo biti v praksi vsakega muslimana. Kako to?! Saj je nekdo lahko siromašen in z njega odpada obveznost zekata ali hadža.
Nekdo je lahko na poti, bolan, star in onemogel, pa zato z njega odpada obveza posta, ipd.
Med drugim, molitev ostane muslimanu stroga, obvezna obveza, kadar je na poti, kadar je bolan ali kadar je v vojni.
- Molitev je poslednja želja - oporoka Odposlanca (mir Božji naj bo z njim).
- Zadnje, kar propada od vere.
- Prvo, za kar bo človek na Sodnjem dnevu vprašan. Saj bo molitev na Sodnjem dnevu v obliki sprejemnega izpita (po hadisu, ki ga prenaša Taberani):

»Prvo, za kar bo človek vprašan na Sodnjem dnevu, je molitev, če bo pravilna, bodo tako tudi ostala dejanja. Če pa ne bo pravilna, tudi dejanja ne bodo.«

V luči vsega predhodnega, kaj reči za človeka, ki se posti, ampak ne klanja?
Ali se bo njegovo ramadansko bogoslužje sprejelo?
Če vzamemo v obzir hadise, nam je jasno, da se to z neklanjanjem postavi pod vprašaj.
Zaradi tega svetujemo vsakemu muslimanu, da ne dovoli niti enemu trenutku za molitev, da se mu izmakne in da ga ne klanja. Saj musliman mora biti musliman v času ramadana in po njem.

KAJ PO RAMADANU


Svet je minljiv. In vsi smo priče ter udeleženci te minljivosti. Sveti Kur'an na to spominja:

»Ti si truplo, ampak oni so zares mrtvi…«

Vsaka oseba je priča svoje minljivosti.

»Vsaka oseba bo izkusila smrt in se tako vrnila Nam.«


Kot tudi narodi (ummeti):

»Vsak narod ima svoj rok. In ko jim pride, ga ne morejo pospešiti, niti prestaviti!«

Mnogi mogoče nočejo sebi priznati, kako tudi sami padajo pod to minljivost in so z vsakim trenutkom bližje smrti.
Kur'an Vzvišeni pravi:

»Reci: Zares… smrt, od katere bežite, vas bo dosegla…«

Tej splošni minljivosti se ne izmakne niti naš dragi gost, mesec posta, blagoslovljeni ramadan.
Njegov odhod pospremimo z enim od dveh velikih praznikov, ramadanskim bajramom.
V tem veselju se ne bi smelo pozabiti ali samo zbrati ramadanskih rezultatov, pa se potem ponovno obrniti svetu…
Od ramadana bi se bilo potrebno poslavljati šest mesecev, ostalih pet pa prevesti v pripravi za naslednji prihod…


----------------------------------------------------------------
Naslov originala:Ramazanski post (fikhski propisi)
Avtor originala: Muharem Štulanović
Prevod: Ženski džemat skupnosti (Adisa Kumalić, Layla Malus, Nesiha Islamagić, Senka Imamović Kumalić)
Lektura:Layla Malus
Slike na osnovni strani: Darko Ermenc
Tehnična obdelava: Edin Kumalić

 
//skripta za piskotke