Domov arrow Komentarji arrow O čem govorimo?
Glavni meni
Domov
Objave
Datoteke
Vprašanja
Pristopnica
Komentarji
Kontakti
Kje smo?
E-pošta
Iskanje
Ne spreglejte
Elektronski bilten
Ramadanski post
Kur'an
Suna

Get the Flash Player to see this player.
Flash Image Rotator Module by Joomlashack.
Image 1 Title
Image 2 Title
Image 3 Title
Image 4 Title
Image 5 Title


O čem govorimo? Natisni E-pošta

ImageO vlogi islama v sodobnih družbah ali o vlogi sodobnih družb v življenju muslimanov?

V dvorani Slovenskega etnografskega muzeja je v torek, 6. 2. 2007, potekala okrogla miza na temo »Vloga islama v sodobnih družbah«, v kateri so sodelovali visoki islamski  dostojanstveniki iz Velike Britanije in Bosne in Hercegovine.

Še enkrat je ostalo jasno, da je opredelitev »Evropski muslimani«, ki je osnovna postavka nedavne »Deklaracije Evropskih Muslimanov«, kot »globalni« pojem sporna oz. ne izraža dejanskega stanja »na terenu«. Je zgolj diskurzivni izraz. Medtem ko dr. M. Cerić uporablja omenjen izraz na različne načine in v različnih kontekstih, torej zna z njim spretno manipulirati, Imam Abduljalil Sajid iz Velike Britanije, predsednik Muslim Council for Religious and Racial Harmony UK ter svetovalec in član številnih drugih organizacij, ki se ukvarjajo z medkulturnim in medreligijskim dialogom, očitno izhaja iz drugačnih predpostavk. Monokulturna Evropa ni realnost in resnici na ljubo nikoli ni bila. Druga in tretja generacija Muslimanov v Evropi ni več navezana na izvorne korenine: rojeni so tu, živijo, rastejo, se šolajo v Evropi, njihova realnost je Evropa. Državljanstvo je tisto, kar jim daje odgovornosti in tudi pravice. Torej »evropski musliman« je na novo sestavljen pojem, ki ne izhaja iz realnosti življenja v Evropi. Muslimani so v prvi vrsti državljani Evrope in kot taki lahko uveljavijo pravice in tudi odgovornosti. Nimajo pravice, ker so »evropski«, ampak zato, ker so »državljani«. Vsaj tako se izrekajo vse demokratične ustave držav. Muslimani morajo priznati svoje napake, ki niso napake islama, ampak posameznikov in na osnovi dialoga in dejavnega udejstvovanja v družbi, kjer živijo, urediti življenje tako, kot je za njih primerno, iskati sogovornike in misliti na bodočnost. Tam, kjer se muslimani tega zavedajo, uživajo pravice in »ostajajo muslimani«.

Očitno je v očeh vodij balkanskih muslimanov prilizovanje »mitološki podobi današnje Evrope« ta prava »formula uspeha«. Evropa je fetiš, ki se ga poenostavlja do shematičnosti: Evropa oz. zahod, ki je odraz evropske kulture je znala sprehoditi pot »od suženjstva do svobode, od mitologije do znanosti, od relativnosti do prava, od avtoritarne države do demokracije« meni dr. Cerić. Le da
se je v resnici malo tega zgodilo z Evropsko iniciativo in je zato manipulativno trditi, da so ti prehodi »vrednote Evrope«. Da bi bil paradoks večji, je treba opomniti, da nekateri bi se lahko pojmi, ki se zdijo v takem diskurzu posebej poudarjeni, brali kot nasprotujoči modelu islamske izvorne misli. Odrekati se »mitologiji« (ki je prisotna v vsaki religiozni obliki), hvaliti znanost za vsako ceno (ki se »obnaša« kot protiutež »neracionalnemu« verskemu čutu) ali ne izpostaviti tiste elemente modela zahodne demokracije, ki nesporno kratijo pravice (verskih) manjšin (dejstvo, ki ga doživljajo muslimani v vseh zahodnih družbah), je sumljivo.

Najbrž je res, da kot je dr. Cerić izrazil, Identiteta je nadaljevanje spomina. Vendar take misli lahko beremo tudi kot vabilo k pasivnosti in zatiskanje oči pred vsem, kar nam nezavedno briše iz spomina. Pasivnost pa ima kot posledico zatekanje v preživete strukture mišljenja in delovanja, ki na koncu morda ne izgubijo identitete, ampak največ za eno generacijo … Grehi Evrope nista samo Holokavst in Srebrenica, kot je dr. Cerić poudaril; grehi Evrope oz. zahoda so tudi lačna Afrika, izkoriščena Latinska Amerika, obubožan Bližnji vzhod in podpora vsem avtoritarnim režimom na svetu, dokler ji predvsem ekonomski interesi narekujejo tako držo ter vsiljevanje zahodnih kulturnih (nenazadnje tudi verskih) modelov za vsako ceno in na vseh področjih. Očitno na to pozablja ali pa noče priznati. Tudi o tem je treba gojiti spomin oz. priklicati dejstva k zavesti. Suženjstvo »mitološki združeni Evropi« ni še nikoli obrodilo sadov. Muslimani pa bi se lahko tega že spomnili, to je tudi del njihove identitete. Še posebej za tiste, ki so »avtohtoni Evropejci« in si torej lahko pripišejo vse Evropske grehe. Predvsem na Balkanu, bi bilo dobro gojiti spomin tudi na to. Identiteta kot kontinuiranost nekritičnega spomina ni vedno najboljša popotnica za življenje. Spomin mora biti koristen zato, da primerno vrednotimo dogodke in predvsem, da gojimo kritično misel, ki nam bo pomagala ustvariti pogoje pozitivne samopodobe in »zdravo« identiteto.

O vlogi islama v sodobnih družbah ni bilo veliko slišati. V resnici je bilo več govora o vlogi sodobnih družb v življenju muslimanov. Še vedno se nekateri ne zavedajo razlike. Na vprašanja kot so »kaj nudi islamska skupnost v RS muslimanom, ki niso balkanskega porekla?« ali o vlogi žensk v islamski skupnosti ni bilo zadovoljivih odgovorov. Na to zadnje, bi lahko delno na tem mestu odgovorila jaz z drugim vprašanjem: ali ste opazili, koliko muslimanov pelje  s seboj žene na razna srečanja in okrogle mize?

Za konec bi rada še opozorila na neko zanimivost, ki se je tudi v tem primeru pojavila: verski uslužbenci, ki postajajo (oz. dopuščajo, da jih nazivajo) »ekscelence«. Ko verski služabniki postajajo ekscelence, je nekaj hudo narobe. Muslimani so na splošno zelo občutljivi na »govorjen jezik«, saj Božja objava temelji na jeziku. Z besedami običajno skušamo izražati misli in čustva na čimbolj nazoren in natančen način. Vsekakor pa verbalen jezik dovoljuje, da povemo tisto, za kar imamo izdelane, »simbolizirane« pojme. O tistem, česar ne poznamo, nimamo besed. In obratno: uporabljamo »izdelane« besede na različne načine. Marsikaj je tudi tako, da z besedami stvari ne moremo opisati, večkrat začutimo, »da nam manjkajo« besede.

V časih globalizacije prevzemamo tudi tuje nam izraze in jih pojmujemo v skladu z našimi izkušnjami in svetom, v katerem živimo (saj drugače ne more biti!) in preslišimo izviren pomen, ki za nas nima pomena. Zadnje čase pa je slišati »novo skovane izraze« tudi med muslimani. Sprašujem se o globokem pomenu in potrebi po takih »novotarijah« v okviru islamske misli in izrazoslovja, ki ima toliko stoletij sijajne zgodovine in tradicije govorjene besede. Ali so nam danes te besede premalo jasne za vsakodnevno (»zahodno«) izražanje? Ali potrebujemo tuje izraze, da izrečemo tisto, kar bi želeli slišati? Ali »evropeizacija« terja spremembe v uporabi jezika? Ali postajajo izrazi v resnici neke vrste obrambni mehanizem, s katerim želimo urediti stanje tam, kjer ne najdemo več ustreznih besed? V islamski (verski, ne pa kulturni, ki je povsem druga zgodba) tradiciji ne poznamo »izrečenih« činov in nazivov. Sultanov, hvala Bogu, ni več, in le-ti so del kulturne zgodovine v islamskem svetu. Do nje pa bi bilo potrebno biti več kot kritični. Spoštovanje povezano z družbenim položajem posameznika se v okviru družbenega delovanja pojavlja skoraj samo po sebi. Kaj se skriva za apetitom po nazivih? Če ne kaj drugega, vsaj izraz lastne potrebe po tujem priznavanju, ker je z lastnim morda nekaj narobe …

dr. Beatriz Tomšič Čerkez

 




  Napiši prvi komentar

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosim, prijavite se ali registrirajte.

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved

 
< Nazaj   Naprej >
//skripta za piskotke