Domov arrow Komentarji arrow Arhitektura za »islamski svet«?
Glavni meni
Domov
Objave
Datoteke
Vprašanja
Pristopnica
Komentarji
Kontakti
Kje smo?
E-pošta
Iskanje
Ne spreglejte
Elektronski bilten
Ramadanski post
Kur'an
Suna

Get the Flash Player to see this player.
Flash Image Rotator Module by Joomlashack.
Image 1 Title
Image 2 Title
Image 3 Title
Image 4 Title
Image 5 Title


Arhitektura za »islamski svet«? Natisni E-pošta
ImageTa teden je bil zaključek dolgo pričakovane razstave idejnih predlogov za gradnjo islamskega versko kulturnega središča v Ljubljani. Razprava o tem, ali je primerno, da v glavnem mestu države imamo mošejo je bila ena najdaljših in kontroverznih, ki smo jih doživeli v zadnjih desetletjih. Da pa bi bila končna lokacija praktično v centru Ljubljane, po nekaj neuspelih poskusih na drugih mestih je bilo presenečenje, ki je poskrbelo, da se okrog tega vprašanja, še vedno vrstijo taka in drugačna mnenja.

Doživeli smo tudi javni razpis za arhitekturni natečaj, ki ga je prevzel neke vrste kultni status: sodelovanje je bil pravzaprav izraz neke vrste ideološke drže, po kateri so arhitekti svobodno pokazali, ne samo, da se z obstajanjem mošeje strinjajo, izražali so tudi svoje fantazije o  islamskem svetu, muslimanih, še posebej tistih v Sloveniji živečih, islamski arhitekturi in nenazadnje o prostoru našega mesta. Podobe virtualnih mošej so kot katarza v svetu odnosov do domačega prostora, ki se zelo hitro spreminja, raste, se mimetizira s podobo evropskih večjih mest. Podobo takega mesta, ki v vrtincu vsakdanjosti, navadni mimoidoči ne uspevamo ujeti v kompleksnosti svojega bistva.
     
Razstavo na ljubljanskem Magistratu sem obiskala večkrat, da preverim, ali se moji prvi vtisi ponavljajo. Prva zanimivost, ki me presenetila, je bila neskončno raznolika vizualna podoba muslimanov oz. uporabnikov IVKC v Ljubljani v očeh sodelujočih na natečaju. Gre za izjemno zanimivo vizualizacijo »drugega«, ob kateri pri marsikaterem projektu pozabimo, kje smo in se opravičeno lahko vprašamo, kje so v našem vsakdanjem sprehodu po mestu skriti tisti muslimani v čudnih napravah, ki se sprehajajo po podobah. Očitno, je musliman »iz Balkana« pojav, ki ga vizualno ne moremo definirati. Razpon oblik je izjemno širok: od reproduciranja podobe Bin Ladna in njemu podobnih do likov, ki bi jih prej srečali kakšen topel poletni dan ob sprehodu po Portorožu. Vmes pa se je vsekakor infiltriral kakšen Bošnjak.

Kar pa se tiče samih idejnih predlogov, pa nastaja vprašanje do katere mere jih lahko obravnavamo kot arhitektura iz »sveta islama«. Vprašanje postavljam, ker je očitno imelo svoje mesto pri ustvarjalnih procesih večine sodelujočih avtorjev. Ali je IVKC v Ljubljani del t.i. »sveta islama« in mora na prvi pogled izražati, da ga lahko umestimo v »katalog islamske arhitekture«, ki je univerzalna in za vsako rabo? Ki prenese vse, tudi tisto, kar v današjem trenutku zgodovine nima več smisla niti tam, kjer je populacija 100% muslimanske vere. Islam ni religija v klasičnem smislu, ampak način življenja, ki se realizira, čeprav se je začel v puščavi, predvsem v urbanem okolju. Torej mesto s svojo kompleksno večplastnostjo v prostoru in času, je za islam naravno okolje. Zato ni naključje, da je mošeja oz. versko kulturni center skoraj vedno harmonično usklajen z urbanim okoljem, v katerem se nahaja. Ločitev med javnim in zasebnim prostorom je ena osnovnih značilnosti bivalnega prostora na splošno. Razumevanje vpetosti arhitekturnega objekta v okolje in objekta v zgodovinski okvir kulture je nekaj kar nam verjetno težko opiše besedilo Wikipedije. Žal so se, pri izdelavi razpisne dokumentacije, avtorji poslužili dobesednega opisa islamske arhitekture, ki ga najdemo v tem drugače izjemno zanimivem in velikokrat koristnem spletnem iskalniku. Morda največja težava je, da očitno ni izdelan za potrebe projektanta, ampak je zelo splošno, celo z velikim številom večjih vsebinskih napak, besedilo, ki govori o nečem, čemur bi do težko v resnem strokovnem smislu rekli »zgodovina arhitekture v islamskem svetu.« O uporabnosti tega dela razpisne dokumentacije nam pričajo nekatere zanimive obrazložitve projektov, ki se trudijo predstaviti koliko vezi imajo narisane ideje s timuridsko, perzijsko, otomansko ali kitajsko arhitekturo, pri objektu zgrajenem v 21. stoletju v središču Ljubljane. Slikovita in zabavna je grafična priloga enega od predlogov, ki kaže, da bodo v ljubljanskem IVKC celo rasle pomaranče!

V islamu ne obstajajo pravila niti verski predpisi, ki bi govorili o tem, kakšne naj bodo "uporabljene oblike" pri gradnji mošeje. Niti oblike prostorov, niti posamezni deli nimajo simbolnega pomena. Cilj je izpolniti osnovni namen: ustvariti udoben prostor za molitev za določeno število vernikov. Zato se oblikovalec mošeje lahko izjemno svobodno izraža. Osnova je usklajenost med velikostjo in funkcionalnostjo prostora, ter izkušnje pri gradnji v kraju, kjer se nahaja. Zato je tudi značilno, da so muslimani z lahkoto preoblikovali že obstoječe objekte. Znan primer je sv. Sofija v Istanbulu.

Da so se oblikovalci v tem primeru izjemno svobodno izražali, ni dvoma. Paleta predlaganih rešitev lahko zadovolji vse okuse, od tistih, ki prisegajo na modernizem preko postmodernizma do dekonstruktivizma in vseh »izmov« in »globalizmov«, ki jih lahko uporabimo za slikovit opis  arhitekture. Iz stališča potreb vernika, ki bo uporabljal prostor, ali pa funkcije uporabljenih oblik pa je vsekakor potrebno upoštevati dva  splošna principa: osnovne konstitutivne elemente (molitvenega) prostora in njegov pomen.
Razpisna dokumetacija je v točki 2., ki podaja osnovne značilnosti arhitekture, pomanjkljiva v opisu molitvenega prostora, kar je seveda »čudno« če predpostavljamo, da je bilo besedilo posredovano s strani Islamske skupnosti. Mošeja je prostor za molitev in tudi učilnica ter dvorana za skupna srečanja. Običajno je povezana z dvoriščem, kar je v mediteranskem svetu in tudi drugje značilno pri mnogih funkcionalno različnih programih arhitekture. Zanimivo je to, da se osnovni elementi mošeje skoraj ne razlikujejo med seboj v različnih krajih, kjer mošeje nastajajo. Osnovni elementi mošeje so kibla, mihrab, mimber in minaret. Kibla je tisti zid stavbe, ki označuje smer molitve, to se pravi, da je pravokoten na linijo proti Meki. Mihrab je niša v sredini kible, ki v notranjosti mošeje označuje smer molitve in v kateri stoji oseba, ki vodi skupinsko molitev. Mihrab je običajno najbolj bogato okrašen del mošeje. Na splošno bi lahko rekli, da sta ta dva dela najbolj pomembna dela mošeje, brez katerih si ni možno zamisliti funkcioniranja prostora, kajti verniki morajo pri molitvi stati v vrstah, vzporednih s kiblo. To dejstvo pa tudi razlaga zakaj je tloris mošeje praviloma pravokotne oz. kvadratne oblike. V razpisnem gradivu kibla, ki je ključni element zasnove mošeje, sploh ni omenjena niti opisana. Tako smo prišli do izjemno kontradiktorne situacije: med najvišjimi nagrajenimi je predlog, ki ima povsem napačno oblikovano molilnico, brez kible, celo v nekaterih grafičnih predstavitvah brez označenim mihrabom in z okroglo obliko tlorisa.

Minaret je element mošeje, ki je dolgo buril duhove tistih, ki so nasprotovali gradnji mošeje. Podobno kot zvonik cerkve, je minaret del iz katerega se poziva k molitvi. Oblike in tudi velikosti oz. višine minaretov so lahko zelo različne, ni nobenih predpisov, ki bi narekovali, kakšen mora biti. Za muslimane pa ima velik simboličen pomen, in to lahko zasledimo v zapisih v knjigi vtisov iz razstave, katerih sodeč po imenih in priimkih, so bili avtorji muslimani. V glavnem, imajo do tega dela največ pripomb, ker v večini primerov ne čutijo, da predlogi izražajo vrednoto oblike v njihovem vsakodnevnem življenju. Lepo je nekdo napisal, da na minaretu mora biti prostor za »kandilje«, lučke, ki se prižigajo kot znak konca dnevnega posta v mesecu Ramazanu. Ta navada ni zahteva, ki bi se spoštovala po celem islamskem svetu; je pa zelo ukoreninjena v prostorih od koder prihajajo v Sloveniji živeči muslimani, ki bodo večinski uporabniki kompleksa in za katere bo v bistvu zgrajen. Morda so fantazijski in fantastični minareti še en dokaz, da je uporabnik te arhitekture še vedno neopredeljiv, da je za marsikoga še vedno nemogoče »narisati« njegovo vizualno podobo in še težje je razmišljati o oblikovanju prostora v kontekstu sobivanja.   

Če sta likovna umetnost in arhitektura običajno povezani z ekspresijo in lepoto, je potrebno opisati kaj ti izrazi pomenijo v svetu islamskega razmišljanja. Lepota pomeni red in usklajenost, kar je na splošno tudi osnovno pravilo življenja. Hadis (izročilo tradicije) pravi "Bog je lep in ljubi lepoto". Lepota je prisotna v enaki meri v visoki in v uporabni umetnosti, zato je islamskem svetu ta delitev tuja. Ekspresija pa je večna predstavitev sporočila neskončne enotnosti boga in v umetnosti se kaže kot izraz ideje "enotnost v mnogoterost in mnogoterost v enotnosti". Primer je vzorec, z izrazom orientalističnega izvora t.i. "arabeska", ki je prevečkrat razumljen zgolj v dekorativnem smislu. Vzorci geometričnih, in predvsem izredno izvirnih kaligrafskih oblik, pri katerih so poudarjeni pojmi mera, enota, ritem in serija, izražajo njihov simboličen pomen: točka, ki je izvor "vsega", je središče, vsaka smer razvoja vedno znova označuje središče, točko enotnosti. V arhitekturi funkcionira kot "strukturna dekoracija" [Burckhardt, T., 1992: 21]. Kot struktura je sestavni del, ki nosi celoto zaznave arhitekturnega prostora. Če se vrnemo na idejne predloge za IVKC v Ljubljani, z lahkoto največkrat prepoznamo površinsko dekorativen način uporabe vzorcev najrazličnejših izvorov. V resnici pa je težko utemeljiti kritike zato, ker je v besedilu razpisne dokumentacije (točka 2. Islamska arhitektura) vzorec opisan kot »ponavljajoče dekorativne črte (arabeska)«. Če domnevam, da je večina sodelujočih pridobila osnovne informacije iz neprimerno napisanega besedila v uradni razpisni dokumentaciji je jasno, da je rezultat tudi temu primeren.
Lahko bi na splošno omenili, da so različni pristopi do gradnje versko kulturnih objektov odvisni od številnih dejavnikov, ki vplivajo na življenje verske skupnosti. Izhajajo iz kompleksnih pogojev internega delovanja vsake skupnosti, načina vključitve le-te v življenje v novem okolju, odnosa lokalnega, večinskega prebivalstva do nje, stopnje integracije posameznikov v večinskem kulturnem kontekstu, stopnje izobrazbe članov skupnosti idr. V primerih pozitivnega sodelovanja Islamske verske skupnosti s predstavniki lokalnih skupnosti, so v veliko primerih, predvsem po Evropi, nastali izrazito zanimivi objekti. V kar nekaj primerih so avtorji izrazili, da je možno upoštevati izročilo okolja in hkrati želje in pričakovanja uporabnikov objekta, da versko kulturno središče lahko postane element spoznavanja in pozitivne integracije uporabnikov v domače okolje.

Gradnja islamskih verskih objektov v Evropi odpira razpravo med tradicijo, smerjo razvoja arhitekture v islamskem svetu ter novim kontekstom in funkcijo, ki jo imajo novo nastala versko kulturna središča. Navadno najboljše rešitve sledijo okoliščinam medsebojnega zaupanja in vrednotenja elementov, ki jih kulturne izmenjave omogočajo in podpirajo. To vključuje globoko spoštovanje vrednot in kulture ene in druge »strani«; v primeru arhitekture pa predvsem naravnega in kulturnega okolja. Ob pogledu na vse gradivo, ki je izbrano ob zanimivi razstavi zaznamo, da smo se prepirali zaradi nečesa o čemer nismo imeli in še vedno nimamo pojma, kakšne sledi bo pustil v prostoru mesta. In to preprosto zato, ker v dobrem številu predlogov Ljubljane ni, še manj tiste prefinjene Ljubljane, ki so jo nam v dušo položili Plečnik in njegova šola. Osnovna značilnost zgodovine arhitekture v islamskem svetu, namreč usklajenost med velikostjo in funkcionalnostjo prostora ter izhodišče v izkušnjah pri gradnji v kraju, kjer se objekti nahajajo, nakazuje na največjo dihotomijo med tem, kar je bilo (teoretično) pričakovati in tem, kar smo dobili. Seveda ne v vseh primerih, je pa splošni vtis takšen: »islamski objekt« v evropskem kontekstu spada v veliki meri med tistimi arhitekturnimi »marsovčki«, ki si jih lahko privoščijo »arhitekti zvezde«, katerim nihče ne bo zameril, če so se požvižgali na »locus« objekta, saj sami po navadi pristanejo kjerkoli, mi, gledalci in uporabniki smo se sposobni odreči marsičesa, ne pa občutku, da končno pristajamo v novo galaksijo Mest z veliko začetnico, v katerih taki arhitekti puščajo svoj pečat.

Da je bil nekoč napredek na zahodu nedvomno povezan s svetom islama, kaže dejstvo, da je Evropa  imela pomembna obdobja zgodovine, v katerih je bilo zelo moderno zanimati se za "eksotične objekte": v 18. in 19. stoletju so bili priljubljeni Daljni vzhod, Indija in Bližnji ter Srednji vzhod. Slovenija je takrat dobila lepe primere "orientalistične" opreme prostorov. Takšna sta dvorec Jelšingrad in grad v Murski Soboti. Plemiške rezidence so se hvalile z razstavljanjem vzhodnjaškega inventarja, celo Žiga Herberstein se je večkrat dal slikati v turški opravi. Zbirka turkerij na ptujskem gradu je zgodovinska priča o takratnih zlatih "multikulturnih" časih. V tem smislu, pa je pozitivno vsaj to, da zlahka ne zapuščamo tradicijo.


Doc. dr. Beatriz Tomšič Čerkez
Doc. na Katedri za Islamsko arhitekturo, Fakulteta za arhitekturo in urbanizem, Univerza v Buenos Airesu, več kot dva desetleja živeča v Ljubljani.  




  Napiši prvi komentar

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosim, prijavite se ali registrirajte.

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved

 
< Nazaj   Naprej >
//skripta za piskotke