Domov arrow Komentarji arrow O enotnosti
Glavni meni
Domov
Objave
Datoteke
Vprašanja
Pristopnica
Komentarji
Kontakti
Kje smo?
E-pošta
Iskanje
Ne spreglejte
Elektronski bilten
Ramadanski post
Kur'an
Suna

Get the Flash Player to see this player.
Flash Image Rotator Module by Joomlashack.
Image 1 Title
Image 2 Title
Image 3 Title
Image 4 Title
Image 5 Title


O enotnosti Natisni E-pošta
torek, 17 april 2007
ImagePoslanec Muhammed, mir z njim, je rekel da se bodo njegovi nasledniki razdelili na 72 skupin. Samo ena je prava in ta bo tista, ki bo v raju (Džennetu). Tukaj se torej govori o ideološki neenotnosti, ki se naslanja na različne interpretacije Kur'ana. Misli se na šole mišljenja, ki so se namerno ali nenamerno oddaljile od »resničnega« učenja islama. Četudi se ta izjava Poslanca pojavlja kot sama po sebi jasna, temu ni tako. Mnoge muslimanske skupine so danes arogantno samoprepričane in mislijo, da je Poslanec mislil ravno na njih, ko je govoril o »pravi skupini« (To seveda misli tudi Bin Laden. Vendar, že tolikšno samoprepričanje je za mene samo veliki znak, da ni). Ali ne bi bilo mogoče, da 72. skupino sestavljajo »člani«, ki se nahajajo v vseh skupinah? Ni nujno, da je Poslanec mislil ravno na specifično skupino, ki je v specifičnem času dosegla popolnost.

            Ideološko razslojevanje ni karakteristika samo islama. Po mnenjih nekaterih, je ta celo izjemno »enotno«, če se primerja recimo s krščanstvom, kjer se je izvorna ideja krščanstva skozi dvatisočletno tradicijo razsula skozi mnogo oblik.

            Vendar, več od same ideje »razhajanja« me je osebno vedno bolj zanimal »način razhajanja«. Z drugimi besedami, zanimala me je »etika razhajanja«. To je prostor, kjer se v osnovi pada. Da smo različni – to je tako rekoč neizbežno, vendar ključno vprašanje je, na kakšen način obvladovati razlike. Muslimani in kristjani so različni, muslimani in budisti so različni, muslimani so med seboj različni, vendar ali je moralno, da se različnost kot naravna zakonitost razrešuje nasilno.

            V zadnjem času je med muslimani Slovenije vse bolj aktualno vprašanje »enotnosti«. Žal mi je, ker moram to povedati, toda »razprava« o enotnosti se je spremenila v groteskno manipulacijo. Ta eksplicitno akademska tema se je spremenila v cviljenje. Ogroženost lastnih pozicij se poskuša prikazati kot »ogroženost enotnosti«.

            O kakšni vrsti enotnosti nam govorijo tisti, ki od te enotnosti živijo?! Sladke besede o enotnosti odkrivajo samo čustveno praznino in egocentrizem tistih, ki bi morali biti za nas izvor inspiracije in duhovne moči. Vsako opozorilo na nemoralno obnašanje tistih, ki morajo biti moralni vzor izziva čisto cviljenje, namesto poboljševanje in kesanje. Tisti, ki »javno« opozarjajo na njihove napake, dobijo »anonimno« opozorilo, naj tega ne počnejo. V vsem tem se je šlo najdlje v tem, da nekdo pride iz druge države v Slovenijo in njenim državljanom govori o tem, da so lahko vključeni samo v tej »temeljni« instituciji. Kdo na tem svetu ima pravico, da meni odredi, v katero skupnost se bom ali ne bom včlanil? In kako lahko ta isti za sebe trdi, da je demokratična in tolerantna? Namesto, da javno odgovorijo na določena vprašanja, ti isti tajno grozijo, opravljajo, preklinjajo, širijo neresnice in se norčujejo. Na Slotekbirju je bil za ramazan 2006 objavljen prispevek Slovenske muslimanske skupnosti, ki je drugi dan izginil. Osebno je intervenirala »visoka verska avtoriteta«. Ali so nam verske avtoritete resnično potrebne za takšne stvari? Eden moj prijatelj je dobil SMS, ki ga je podpisala »visoka verska avtoriteta«, ker je (ta moj prijatelj) napisal stvari, ki mu niso bile všeč. (Državljani, pazite se, da vas nekega dne ne pokliče »visoka verska avtoriteta« iz »temeljne« institucije in vam zagrozi.) Kam smo se spustili? Neki klani nam rišejo življenje kot v srednjem veku. Nekateri so sami sebi predpisali svetost in nedotakljivost. Nihče nima pravice, da se »službeno« ukvarja z religijo, če mu to »oni« ne dovolijo. Takšni pozabljajo, da je človek sam sebi največji sovražnik.

            »Problem« je v tem, da obstajajo ljudje, ki ne želijo sprejeti enotnosti, ki se čuva s cenzuro, lažmi in prezirom! »Problem« so tisti, ki zagovarjajo princip javne besede, odprtosti in odgovornosti in ne tisti, ki lastno odgovornost prikrivajo s tajnimi manipulacijami. Jaz ne verjamem v »tovariško kritiko«, pač pa v javno zoperstavljanje argumentov. Jaz govorim javno. Ne more biti, da je bolje od tega govoriti na osamljenih kotičkih. Če se nekdo boji javne besede, to samo pomeni, da ima stvari, za katere ne bi želel, da se razvejo. Če se malo bolje razgledamo, vidimo, da vse vodi v to smer.

 

Osman ef. Đogić




  Napiši prvi komentar

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosim, prijavite se ali registrirajte.

Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved

 
< Nazaj   Naprej >
//skripta za piskotke