 Kako potegniti mejo med resnim in rumenim novinarstvom? Kako veste, da je prvo verodostojno, drugo pa lažno? Med drugim je lahko razlog v navedbi napačnih dejstev. Za tem razlogom je lahko nov vzrok, ki je vzrok prvega. In to je medijsko napihovanje oziroma uporaba nepreverjenih dejstev, ki (čeprav napačna) dobro ustrezajo pojmu, ki ga gradimo o nekom ali nečem. V tem primeru novinar žrtvuje dejstva v imenu svoje želje, da bi zgradil določeno predstavo iz samo njemu znanih motivov.
Način kako novinarka Večera Urška Mlinarič predstavlja Islamsko skupnost Republiki Sloveniji, je
najmanj čuden. Predstave, ki nam jih ponuja spominjajo na režimsko novinarstvo. Pravim "čudno", ker Urška Mlinarič na prvi pogled nima interesa, da bi to versko skupnost prikazala v pozitivni luči, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da Večer ni islamski verski časopis, temveč sekularni. In še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je medijski prostor v Sloveniji obremenjen z bolj ali manj negativnim, stereotipnim in nekoliko prikrito rasističnimi odnosom do islama in muslimanov. Torej? Ne glede na to, da lahko ta pozitivizem jemljemo kot nekaj pozitivnega (recimo, da je Urška Mlinarič tudi sama pozitivna oseba in svojo energijo preoblikuje v profesionalno delo), resnica pa je, da gre za novo vrsto medijske manipulacije. Torej, lahko rečemo Urška Mlinarič manipulira s temo IS v Republiki Sloveniji in posledično s temo muslimanov in islama v tej državi. presenetljivo zgovoren način sprejela kult osebnosti, ki se gradi v tej instituciji. Podoba, ki nam jo je ponudila v prispevku je presenetljivo lepa, pozitivna, s posebno posvečeno energijo, da je izdelek brezhiben in nima niti najmanjše lepotne napake. Uporabljeni besednjak je izredno "pozitiven", neločljivo spominja na televizijske nadaljevanke, v katerih so liki naslikani v tonih mistične popolnosti. Tudi v TV nadaljevankah se pogosto nekje skrivajo skrivnostne senca zlobe in nevarnosti, toda tega v poročanju Urške Mlinarič ni.
Vse je neskončno gladko, dodelano, izžareva čudovite besedne zveze in idilo.
Gre torej za zgodbo brez konteksta, v oblakih, ki jo sestavlja skoraj osupljiva tankočutnost izbire dejstev.
Islamski kulturni center (IKC) je zgradil g. Nedžad Grabus. Točka. Presenetljivo poenostavljena ideja o
temi, ki je stara skoraj pol stoletja in ni tako enostavna. Pravilno bi bilo zapisati – izgradnja IKC je uspeh vseh muslimanov Slovenije. Torej vsakega posameznika, ki je sanjal i ostvaril pola stoletja trajajoče sanje. Celo več, resna analiza bi pokazala, da sta g. Porić in g. Grabus pri udejanjanju teh sanj prispevala najmanj. Urško Mlinarič spomnim, da bi bilo zaradi resnice in objektivne predstavitve teme potrebno omeniti dejstvo, da se je glavni "preboj" v zvezi z dovoljenjem za gradnjo IKC zgodil pred prihodom Grabusa. Medijska eksplikacija ali drugače družbena razprava o tem ali je mogoče IKC zgraditi je potekala nekje med letoma 2002 in 2004 (gospod Grabus je v Slovenijo prišel leta 2006). Ali bi morala Urška kot resen novinar, ki predstavlja vsa pomembna dejstva, povezana z določeno temo, pa naj bo to komu všeč ali ne, omeniti tudi to podrobnost? Po mojem mnenju da, če želi ohraniti epiteto objektivnega poročevalca. Drugič, donator, ki je doniral največ sredstev za izgradnjo IKC, je bil Katar. Začetni pogovori in stiki s tem največjim donatorjem so bili opravljeni tudi pred
prihodom Grabusa. On je torej samo nadaljeval delo z že rešenimi ključnimi problemi, povezanimi z gradnjo IKC: a) gradbeno dovoljenje tj. iskanje družbenega konsenza in b) financer. Kaj je torej spektakularna sposobnost g. Grabusa, ki se nam medijsko plasira? Če smo iskreni, g. Grabus je s svojo naivnostjo, ne pa sposobnostjo, le podaljšal gradnjo IKC za približno petnajst let. Zato fantomske predstave o "zlatem dečku", ki jih beremo izpod peresa novinarke prej zvenijo kot poceni propaganda in ne kot objektivno gradivo. Ta vtis celo okrepi izjava "sarajevskega teologa in novinarja" Mirnesa Kovača, da »Mufti Grabus velja za odličnega teologa in vrhunskega intelektualca«. Res je fascinantno, ko novinarka tako enostavno plasira vire, da bi zagotovila svojo argumentacijo. Potrebno je tudi omeniti napačno navajanje dejstev. To je primer, ko piše o novi funkciji, ki jo prevzema g. Grabus: »Gre za eno najpomembnejših pozicij v Islamski skupnosti, saj bo vodil največji muftiluk v državi.« Ne vem kateri kriterij je uporabila, vendar po nobenem parametru (ozemlje, število imamov, medžlisov itd.) to ne drži, kar je mogoče hitro preveriti že s pomočjo iskalnika Google. Torej, ne drži, da bo g. Grabus, vodil največje muftijstvo v državi. Prav tako ne drži, da je položaj "sarajevskega muftija" eden najpomembnejših. Posebej pa ne drži hipoteza: »z izgradnjo muslimanskega centra v Ljubljani si je zagotovil pot do položaja reisa." Prej bi lahko govorili o Grabusovih »spodrsljajih« pri izgradnji IKC kot so enormno visoka cena objekta, arhitekturni izgled (kjer je na simbolni ravni zakamufliran simbol džamije kot reference islama in islamske kulture), netransparentnost v pogledu finančne konstrukcije itd. Namesto hvalospevov vljudno prosim Urško Mlinarič, da od predstavnika Islamske skupnosti v Sloveniji zahteva finančno poročilo, ki bi odpravilo stigmo s celotne muslimanske skupnosti v Sloveniji.
Končni zaključek, ki nam ga ponuja sama medijska podoba, ki jo je narisala novinarka Večera, v bistvu
uničujoča. Iz tranzicije zamenjave v vrhu je jasno, da gre za absolutni oportunizem in dinastično obliko vodenja verske organizacije. Tako je princ Porić od svojega učitelja in mentorja (kot je sam nagovoril gospoda Grabusa) podedoval celo regijo za duhovno upravljanje. Kot da so muslimani in islam dediščina te dvojice in ne last vseh pripadnikov islama na tem območju.
Imam Osman Đogić Slovenska muslimanska skupnost
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosim, prijavite se ali registrirajte. Powered by AkoComment Tweaked Special Edition v.1.4.6
AkoComment © Copyright 2004 by Arthur Konze - www.mamboportal.com
All right reserved |
Objave 
Napiši prvi komentar