“Islamske študije” sedaj izgledajo enakovredno vodene iz neakademskih motivov. Zahodne družbe se sedaj oprijemajo treh daljnih faktorjev povezanih z Islamom: nova, vidna generacija zahodnih muslimanov, pospešeni migracijski tokovi in terorizem, gledano kot grožnja na Zahod in na islamski svet.
Mednarodna politika — Izraelsko-Palestinski konflikt, vojna v Afganistanu in Iraku, grožnje proti Iranu, morebitna včlanitev Turčije v Evropsko Unijo — se prav tako zadevajo drug v drugega na polju, ko učenjaki skušajo razumeti, preprečiti in celo mobilizirati proti občuteni nevarnosti silovitega islamizma. Ključna vprašanja so pogosto uokvirjena v dvojnih terminih, kot npr. spopad civilizacij. V vsakem od teh primerov so islamske študije direktno ali indirektno vključene v poskus razumeti in preprečiti, zaščititi, prevladati ali celo boriti se proti sovražniku silovitega islamizma.
Ni presenečenje, da sociologi, politični znanstveniki in strokovnjaki za terorizem ustvarjajo količine raziskav na Islamu, muslimanih, identiteti, imigraciji, islamizmu, radikalizaciji, nasilju in terorizmu. Veliko njihovega dela je osnovano ali naročeno od vladnih agencij ali večjih združb. Danes, tako kot včeraj, neakademski kriteriji poganjajo in zagovarjajo raziskavo.
Ampak ta previdno instrumentalizirana zaslepljenost z islamskimi študijami zniža nekoliko držav islamskega zakonitega nasledstva, filozofije, mistične misli ter socialne in politične življenjske sile na stransko pozicijo. Onkraj koncerna, ki je bil razmnožen zaradi konflikta v Iraku, bogastvo sunitov in šiitske tradicije in njihov tisočletje dolg odnos si zasluži le ustno podporo. Racionalistični filozofi kot Averroes so citirani kot primeri »razumnosti«, medtem ko je misel mnogih islamskih eminentnih teologov in mislecev ignorirana.
Za univerze na Zahodu je prišel čas, da se sprijaznijo s pristopom do drugih civilizacij in kultur – še posebej do islamskih – in da se ne gre preko ideoloških agend ali družbenega strahu.
»Globalna vojna« proti »radikalizaciji in terorizmu«, glede na katero bi sodobne islamske študije postale disciplina, oblegana od nevarno koristolovskih političnih nagibov, morajo dati prostor celovitemu pogledu.
Če smo resni glede spoštovanja različnosti civilizacij, glede potrebe po dialogu, glede promoviranja skupnih vrednot, moramo nujno premisliti vsebino naših učnih načrtov. Tečaji študija, ponujeni na naših univerzah, morajo sprejeti študij vere, teologije in teološko znanje, učenje islamskega zakona in pravo.
Splošno je sprejeto, da Judje, Kristjani, Hindujci ali Budisti, ki prakticirajo, lahko opravljajo svoje akademske obveznosti nepristransko. Muslimanski člani fakultete, po drugi strani, pa se soočajo z resnimi preprekami. Muslimani, ki prakticirajo, so lahko izprašani po svoji nepristranskosti in se od njih pričakuje, da se zavzemajo za »pro-zahodnjaške« poglede.
Vsakdanjost nasilja in terorizma ter vztrajanje, da “islamske avtoritete” javno obtožijo ta sramotenja, pred nami samo skrivajo svet, ujet v intelektualno vrenje. Od Maroka do Indonezije, od Združenih držav Amerike do Avstralije, po bližnjici preko Evrope in Turčije, telo sveže in drzne islamske misli prodira. In to ni samo delo mislecev poznanih in priznanih na Zahodu.
Danes evolucijski proces vijuga skozi vsako islamsko družbo. Vsak islamski učni načrt mora obrniti resno pozornost na to intelektualno vrenje, saj po drugi strani le-to namiguje na premoč nad arabskim, perzijskim, urdu in drugimi jeziki.
Samo takrat lahko islamske študije kljubujejo poenostavljeni predstavi, da je Islam še vedno v svojem srednjeveškem obdobju, da se mora razvijati in doživeti svojo lastno renesanso, preden se ujame v Zahod in modernost. Saj ko taki akademski zadržki postanejo naprej potrebni, študij vere ali civilizacije preneha biti akademski ali objektiven. Spada v ideologijo in zagovarja premoč.
Če se sodobne islamske študije vključi na pomenljiv način, moramo ločiti med Islamom in muslimani na eni strani in med političnim Islamom, islamizmom in islamisti na drugi strani. Tudi če je to že bilo narejeno, ostaja prostor za ponovno resno kritično ocenitev navodil za ponudbo v mnogih naših univerzah.
Kako naj se drugače razloži, zakaj določene nasilne skupine prispevajo razlagalno avtoriteto, ki je osnovana na malo več kot ali namerni nemarnosti… ali omejenosti? Mogoče je izrazit primer tega postopanja Ibn Taymiyya, učenjak 13.- ega stoletja, katerega se je smatralo za tipičnega ekstremističnega misleca. Govor in dejanja današnjih nasilnih islamistov postanejo okno, skozi katerega se islamska zapuščina in islamski učenjaki sami razlagajo in sodijo.
Sodobne islamske študije se soočajo z še enim ogromnim izzivom: pomiritev študentov s tem, da se jih potegne na polje tega kompleksa, večslojnega in večdimenzionalnega sveta. Znanje jezikov, kultur, spominov in zgodovin socialne dinamike in evolucije so bistveni parametri, če nameravamo študirati njihovo dejanskost in ne kot demografsko, kulturno in politično grožnjo.
Ko se več in več zahodnih muslimanov vpiše v islamske študijske programe, prinesejo s seboj svoje »člansko« znanje in rahločutnost.
Medtem pa so mnogi profesorji in inštruktorji začeli povpraševati po starih vzgledih bolj vztrajno, da bi utelesili »Islam«, da bi ga preoblikovali v bolj povezano, bolj dovršno in končno bolj akademsko disciplino.
Islamske študije se mora vzeti resno. Politiki, univerzitetni upravitelji, fakulteta in študenti morajo tako reči; čvrsto se morajo obvezati, da bodo ponovno kritično in ustvarjalno ocenili, kaj naše akademske ustanove ponujajo danes.
Tariq Ramadan, član St. Antony’s College, Oxford, sledi spremembam in stalnosti zahodnega interesa za Islam, December 2007, poglavje glede Akademskih Zadev: Dnevnik višje izobrazbe (www.ocufa.on.ca).
Objavljeno na spletni strani: TheGlobeandMail.com, 8. januar 2008
Prevedla: Layla Malus