Kaj se je zgodilo z muslimani Slovenije?
To je vprašanje, ki lebdi na ustnicah mnogih (če ne vseh) muslimanov Slovenije in brez dvoma so za to vprašanje prikovane tudi oči širše javnosti. Kot direktni prisotnik dogajanja znotraj skupnosti muslimanov Slovenije čutim moralno obveznost, da širši javnosti ponudim pojasnitev. Za ta korak sem se odločil zato, ker je dogajanje med muslimani Slovenije svojevrstni fenomen, vsaki fenomen pa potrebuje znanstveno analizo in širšo predstavitev. V sklopu tega »fenomena« se pojavljajo mnoga vprašanja, ki so za oko običajnega opazovalca nevidna.
Preden preidem na naštevanje teh vprašanj, želim povedati, da je to moj drugi poskus pismenega elaboriranja dogodkov, ki se dogajajo znotraj korpusa slovenskih muslimanov.
Pred enim letom sem napisal knjigo, v kateri sem prav tako izpostavil vprašanja, ki jih bom razjasnil v tej prilogi. V tem, drugem poskusu, se bom osredotočil na dogajanja po registriranju Slovenske muslimanske skupnosti (SMS), nove islamske organizacije na področju Slovenije. Registracija »nove islamske skupnosti« od razpada Islamske skupnosti SFRJ in formiranja narodnih verskih skupnosti v okviru novonastalih držav, je najbolj karakterističen fenomen v verskem življenju muslimanov bivše Jugoslavije. Ustanovitev »nove islamske skupnosti« v Sloveniji je posedanje terena po razpadu Jugoslavije, ki je s svojim rušenjem porušila skupni okvir, v katerem so bili organizirani muslimani Jugoslavije skozi IS Jugoslavije, v sklopu katere so živeli tudi muslimani Slovenije.
Že v predhodnih zadnjih stavkih sem postavil eno od tez: SMS je indirektna posledica razpada Jugoslavije. Splošno je znano, da brez razpada Jugoslavije ne bi prišlo do velikih družbenih procesov, katerim smo še vedno priče. Samo dejstvo, da je za časa Jugoslavije obstajala samo ena verska islamska institucija, kaže na eno pomembno dejstvo: islamske skupnosti so bile podrejene državnim okvirom, vendar ne neki transnacionalni islamski organizaciji, glede na to, da taka ne obstaja. IS SFRJ je bila skupnost muslimanov: Bošnjakov, Albancev, Makedoncev in drugih, ne zato, ker so ti narodi ustvarili neko »versko bratstvo«, materializirano v edinstveni organizaciji, ampak ker je takratna oblast preprosto tako želela. Tistega trenutka, ko je razpadel politični, je razpadel tudi verski okvir, v katerem so živeli vsi muslimani takratne Jugoslavije. Na razvalinah IS SFRJ so nastale samostojne islamske verske skupnosti, po principu ena država, ena islamska verska skupnost. Po tem principu so nastale IS Makedonije, IS Črne Gore, IS Kosova, IS Bosne i Hercegovine1, IS Hrvaške in IS Slovenije. V takratni Jugoslaviji (Srbija in Črna Gora) sta ustvarjeni dve skupnosti: IS Jugoslavije s sedežem v Beogradu in IS Sandžaka s sedežem v Novem Pazaru.
Vzporedno s procesom razdruževanja je tekel proces »združevanja«, v katerem se združujejo, bolje rečeno podrejajo Islamski Skupnosti BiH: IS Sandžaka, Hrvaške in Slovenije. Ta nadgradnja, ki se imenuje IS BiH, katera istočasno pomeni tudi edinstveno skupnost in neodvisne skupnosti, je neka absurdna tvorba, v kateri se – kakor bi narod rekel- ne ve, kdo pije in kdo plača. Ta absurdnost se manifestira praktično na vsakem koraku. Ko, na primer Rabita, islamska organizacija iz Saudske Arabija, organizira kongres, pokliče istočasno muftija Sandžaka in Hrvaške ter reisul-ulemo BiH, kateremu sta ta dva podrejena. V kolikor bi bilo vprašanje ene organizacije in edinstveno predstavljanje, potem se ne bi moglo zgoditi, da trije ali štirje predstavniki predstavljajo eno skupnost. Za časa IS Jugoslavije se take stvari niso dogajale. To, z druge strani, prav tako govori, da vplivne islamske organizacije (Rabita je preživela ameriško klasifikacijo islamskih internacionalnih organizacij po 11. septembru) priznajo narodni, tj. državni princip organiziranja islamskih skupnosti nastalih po razpadu SFRJ.
Veza muslimanov Slovenije z Islamsko Skupnostjo BiH je nastala v specifičnih zgodovinskih okoliščinah razpada Jugoslavije in vojne vihre v BiH, ki je sledila. Ta veza je specifična in nedefinirana. V ozadju sedanjih dogajanj med muslimani Slovenije je neminljiva senca nedefiniranosti in nejasnosti take veze. Pravna zmešnjava, tj. nedefiniran status in nejasne pravne razmejitve so izvor stalne nestabilnosti in idealno okolje za mešetarje in manipulatorje. Poslanec Muhammed, alejhis-selam, je rekel: »Satan ne mara ostrih robov.« Podobno misel je izrazil tudi veliki nemški filozof Hegel: »V mraku so vse krave črne.« Neobstoj jasnega kriterija, na katerem so osnovani odnosi med dvema enotama ali dvema družbenima skupnostma, bo držal stvari v stanju permanentne zmede. SMS pomeni izhod iz stanja pravnega kaosa v stanje jasnih principov. To je ena od razlik med vodstvom Islamske skupnosti v Sloveniji in Slovenske muslimanske skupnosti. Vodje IS Slovenije so za obstoječi »pravni« red, ker so se na obstoječe pozicije povzpeli zahvaljujoč pravnemu neredu. (Z analizo nelegitimnega prihoda na oblast obstoječih predstavnikov IS Slovenije se bom ukvarjal kasneje.) Formiranje »nove islamske skupnosti« ni pustilo ravnodušnega niti enega muslimana Slovenije. V nadaljnjih straneh bom predstavil reakcije, ki so šle v tri smeri: reakcija muslimanov, reakcija IS Slovenije in reakcija širše javnosti. Na splošno so muslimani čustveno doživeli novico o formiranju »nove islamske skupnosti«. Eno malo število vernikov je to iskreno doživelo kot cefranje enotnosti muslimanov, medtem ko so drugi (posebno tisti, ki so v organih: odborih, Saboru) iz lastnih interesov branili »enotnost«. S pravico so občutili, da je formiranje nove skupnosti reakcija na njihovo dolgoletno nemarnost in nesposobnost. Izza nečesa so se morali skriti. Kot v vseh skupnostih z visokim nivojem iracionalizma, je pozivanje na neki imaginarni pojem »enotnosti« trik, ki se ga najbolje proda. Mnogi muslimani Slovenije, na žalost, ne vidijo, da posamezniki preko »enotnosti« poskušajo ohraniti svoje pozicije. Vsaka pomoč abstraktni enotnosti pomaga konkretnim osebam, da ohranijo nezaslužene položaje. Zgodba o enotnosti je učinkovit instrument podrejanja mase – nič drugega. Tisti, ki branijo to enotnost, grejo v službo, ko oni želijo, medtem ko tisti, ki jim sledijo, grejo v službo takrat, ko imajo delovni čas.
Enotnost za posameznike pomeni, da ni razprave in da ena oseba, ali nekoliko leteh, odločajo, kar želijo in kakor želijo. Vsako nasprotovanje normalno izziva trenja in zato je, po mnenju takih greh iznašati drugačna mišljenja, navajajoč to pod islam. To je čista manipulacija. Ščitenje avtoritet s pomočjo enoumnosti ni nikomur prineslo dobrega. Raznolikost je naravni princip obstajanja. Enotnost enoumnosti islam definitivno ne zagovarja. Islam priznava enotnost v različnosti napora. Ne, enotnost v duhovni letargiji. Kako bo bolj enotna enotnost v atmosferi nevalovanja!? Ko stvari v umetnostnih merah držiš »enotne«. Grabus in Porić sta zaigrala na ta trik – obrambe »enotnosti« muslimanov. Zavedajoč se dejstva, koliko so verniki podložni manipulaciji, so se duhovniki dali na koordinirano nalogo zavajanja naroda. V brezkrupolozni zaščiti lastnih interesov niso imeli nobenih zadržkov. Laži in klevete, kombinirane z dejstvom lahke labilnosti vernikov, so postali močno orožje v njihovih rokah. Prva kleveta in laž, katero duhovniki (brez kakršnekoli slabe vesti) širijo z minberja2 je, »da je Slovenska muslimanska skupnost združenje meščanov«. To je nesramna laž! Nekaj je reči, da ne priznajo te skupnosti, drugo pa je trditi nekaj, kar ni resnica. Pomislite na kakšnih moralnih temeljih stoji skupnost, katere pridigarji na minberju lažejo?! Tukaj bi te duhovnike spomnil na dobro poznani izrek poslanca Muhammeda, alejhis-selam: »Govorite resnico, pa četudi je grenka.« Spomnil bi jih na dejstvo, da je laganje haram3 in da spada v kategorijo velikih grehov. Druga kleveta, katero imami skupaj z Grabusom nesramno širijo med verniki, je »da je Slovenska muslimanska skupnost sekta«. Grabus že na letališču Brnik, na katerega pride z letom Adrie Airways, prične svojo demagoško igro. Na vprašanje novinarja, da komentira formiranje »nove skupnosti«, odgovarja: »Nisem še seznanjen z njihovim učenjem.« Ta stavek bo prišel v antologijo velikih manipulacij in zasluži detajlno analizo. Največje število ljudi tega stavka ni razumelo, kar je razumljivo, ker edino tisti, ki poznajo islam, vejo, da »novo učenje« v islamu pomeni »novo vero«, tj. apostazijo, krivoverstvo, izhod iz islama. V maniri velikega manipulatorja Grabus mojstrsko koristi sintagmo »nova verska skupnost«. Grabus se vešče igra z besedami (žalostno, če se vzame v obzir, za koga se predstavlja), želeč reči, da če je »nova verska skupnost«, potem mora imeti tudi »novo učenje«. Od samega začetka ustanovitve skupnosti na ves glas ponavljamo, da Slovenska muslimanska skupnost nima nikakršnega drugega učenja v odnosu na IS, razen da ne priznava administrativne jurisdikcije IS BiH nad sabo.
Preprosto rečeno, SMS se zavzema, da verski predstavnik neke druge države ne upravlja z muslimani Slovenije. Ali je SMS na tak način izstopil iz islama? SMS de facto nima drugega učenja in tudi v verski praksi je skoraj identična z Islamsko skupnostjo. Na osnovi česa je potem Grabus oklical SMS za sekto? Ta izjava je brez primere v novi zgodovini islamskih skupnosti na teh prostorih. Spada v kategorijo takoimenovanega »tekfira«, tj. oznanjanje drugih muslimanov za »nevernike«, kar je osnovna karakteristika prav islamskih ekstremistov. Z druge strani je »tekfir« zgodovinski instrument tohlih islamskih verskih avtoritet, s pomočjo katere so ščitili svoje pozicije na tem svetu.
Razglasi drugega kot »nevernika« in ne potrebuješ ničesar več, ker nevernik je po islamskem učenju obsojen na večne muke in trpljenje na drugem svetu. Nevernik je nekaj najhujšega! Moralna degradacija, poraženec v vsakem pogledu! Glede na šeriatski zakon je musliman, ki postane nevernik, izdajalec islama in ga čaka smrt. Na tak način je Grabus indirektno pozval muslimane Slovenije na ubijanje pripadnikov Slovenske muslimanske skupnosti. Posledice takega obnašanja »vrhovnega predstavnika muslimanov Slovenije« so te, da so člani Slovenske muslimanske skupnosti šli skozi val nepomnjenega šikaniranja s strani primitivcev vseh barv, spodbujenih z Grabusovimi besedami.
Pisec teh vrstic je osebno dobil smrtne grožnje (od bližnjih Grabusovih sodelavcev) in žaljiva SMS-sporočila, da je moral iti na slovensko policijo. (Ti se še nisi pobral iz Slovenije? Igraš se z mojimi živci, kreten en kretenski… piše v enem sporočilu.)4 Nikakršnega suma ni, da so bile Grabusove izjave povsem zrele za javno tožilstvo. Od samega prihoda Grabus vztrajno poskuša s pomočjo »tekfira« aktivirati kapsulo verskega nasilja med muslimani Slovenije. Zato želim na tem mestu opozoriti tožilstvo in slovensko javnost na mogoče posledice takšne retorike. Nisem paranoičen, vendar ni izključeno, da neki pijanec ne čaka zgodnje priložnosti, da odbije glavo »izdajalcu islama« in tako sebi pripravi, po navodilih svojega vodje, večno mesto v Džennetu5. Zgodovina islama je polna primerov, kjer so se vse mogoče vrste režima in nasilja opravičevali z razglašanjem druge strani za nevernike. Kjer so vse mogoče potuhe poskušale po bližnjici v Džennet! Zgodovina islama je polna primerov, kjer so naivni iskali odrešitev v besedah egoističnih in frustriranih vodij. Ker je to enostavno in lahko.
Grabusovo in Cerićevo arogantno odbijanje, da sprejmejo realnost na terenu ustvarja trajno napetost med muslimani Slovenije. Takoj po objavi glede registracije »nove skupnosti«, je glasnogovornik Islamske Skupnosti Slovenije Porić, v slovenskih medijih izjavljal, da se bo skupnost ugasnila čez nekoliko mesecev. Ker se to ni zgodilo, so se potem z vsemi silami prizadevali, da jo zadušijo z lažmi in spletkami.
Laž in nemoč
V nemoči, da šeriatsko spodbijejo osnovanje nove skupnosti, sta Grabus in Cerić posegla, torej, po lažnih interpretacijah islama. Na hutbi (pridigi), dne 23. decembra 2005, na Grablovičevi je Cerić rekel: »Rijaset IS-i v BiH ima pravico in obveznost, da skrbi o muslimanih v Sloveniji na isti način, kot ima Vatikan pravico skrbeti glede katolikov v Sloveniji…« (moje podčrtanje)
Moram priznati, da Cerić nastopa zelo zvito in pogosto dobro ve, kdaj lahko proda mačka v žaklju. Tako konstatacijo je Cerić uporabil v Ljubljani, v skoraj sto-odstotnem katoliškem okolju. Torej, obrača se avditoriju, katerega vest je oblikovana po vzorcih katolištva, tj. kjer se na vse religije gleda skozi prizmo katolištva. Enostavno rečeno, povprečno obveščen prebivalec Slovenije lahko enostavno sprejme, da imajo tudi muslimani svoj »Vatikan«, pa če ga že imajo, je jasno, da mora ta »Vatikan« biti izven Slovenije. Ampak ker jim ta gospod z rdečim turbanom trdi, da je v Sarajevu, potem je pa sigurno v Sarajevu. In cilj je dosežen! Vse lepo, samo ostal je en »mali« problem.
Namreč, da bi prišla do takega zaključka, se je »visoka moralna verska avtoriteta« morala – zlagati.
Skoraj nepotrebno je dokazovati, da v zgodovini muslimani nikoli niso imeli enega duhovnega verskega vodje po vzoru papeža v katolištvu. Tudi kadar je obstajala neka velika islamska organizacija z enim vodjo na čelu (kalif ali sultan), kateri je imel versko in svetovno oblast nad muslimani, so vedno bili muslimani izven njegove jurisdikcije. Npr. v dobi velikega bagdadskega kalifata, ki je pokrival cel Bližnji vzhod in severno Afriko in se raztezal do meja kitajskega imperija, je bil na vzhodu v Španiji popolnoma neodvisen kordobski kalifat. Ko je turški imperij postal najmočnejša sila med muslimani, so Otomani prevzeli naziv kalifa (kot simbola verske oblasti), ampak so tudi takrat v
zenitu moči obstajale regije naseljene z muslimani (Indija, Pakistan), katere niso bile pod njihovo niti versko niti politično upravo. Ali to Cerić in Grabus vesta? Če vesta (in sigurno vesta), potem je žalostno, da skrivata resnico in mažeta oči tistim, ki s tem niso seznanjeni.
Drugo, četudi bi bila resnica, da imajo muslimani enega »duhovnega vodjo«, se on ne more primerjati z vlogo, ki jo ima papež v katolištvu. To je področje, kjer Cerić in Grabus na grotesken način ignorirata dejstva, da bi dokazala svoje nedokazljive teze. Namreč, verovanje v papeža kot v Božjega namestnika na zemlji, je eden od zakramentov v katolištvu, tj. eden od osnovnih stebrov učenja katolištva. Preprosto rečeno, če ne verjameš v papeža, nisi katolik. Skoraj neverjetno zveni, ampak Cerić in Grabus nam sugerirata: Če ne verjameš v Cerića in Grabusa kot v Božja namestnika na zemlji, nisi musliman! Tudi v islamu obstaja koncept namestništva, vendar to nima veze s tistim, kar ta par promovira. Namreč, v islamu Božji namestnik na zemlji ni neki človek, ki ima neko »visoko funkcijo«, pa čeprav bi bil sam kalif (kaj reči za tolikšno število kalifov pijancev in razvratnežev), ampak je Božji namestnik na zemlji »človek«. Kur’an pravi: »Ko je tvoj Gospodar rekel angelom: ‘Na zemlji bom postavil namestnika,’ so vprašali: ‘mar bo namestnik ta, ki bo na zemlji delal nered in prelival kri? Mi pa te slavimo in hvalimo in te, kot se spodobi, veličamo.’ Bog je odgovoril: ‘Jaz vem, česar vi ne veste.’« (Bekare, 30)6
Ampak še bolj pravilno rečeno: »Božji namestnik na zemlji« je »čisto srce vernika«. V enem hadisu kudsiju7 Bog pravi: »Ne prevzema me niti zemlja niti vesolje, ampak me prevzema čisto srce vernika.«8 Tretje, ena poznanih karakteristik islama je ta, da nima »cerkve«. Islam je v svojem bistvu »anticerkvena« religija. To je normalno treba ločiti od dejstva, da tudi necerkvene religije (pa islam ni edina, tu so tudi judaizem, hinduizem, budizem, mnoge protestantske denominacije) imajo surogate cerkve, nadomestek za vlogo, katero ima cerkev v katoliškem krščanstvu. Tukaj je spet treba biti pazljiv in precizno ločiti vlogo, katero ima cerkev v sferi tolmačenja Božje besede od vloge implementiranja Božje volje na zemlji. Vlogo tolmača Božje besede v islamu imajo verski intelektualci (alimi). In po tej definiciji »Cerićeva« »Islamska skupnost« nima monopola nad Božjimi besedami. Zanimivo, slučajno sam naletel na članek, katerega je napisal Cerić leta 1987 prav o vlogi cerkve v islamu, odnosno ali islam znotraj sebe ima cerkev. Cerić je leta 1987 zapisal sledeče: »Poznano je, da islam ne pozna formalnega svečeništva. Z drugimi besedami, islam ne predpostavlja določenega razreda ali skupine ljudi, ki se formalno zaobljubijo zaradi verske službe in katera uživa ekskluzivno pravico, da regulira odnos med Bogom in človekom.«9 (Islamska misel, številka 104)
Prav v času pridige na Grablovičevi je Cerić začel kampanjo za »evropskega reisa«. Njegova takratna izjava o Sarajevu kot »bosanskem Vatikanu« je bila uvod v njegovo obsedenost po neki ogromni organizaciji muslimanov po vzoru Vatikana. V deliriju neznosne želje, da postane muslimanski »papež«, je Cerić naročil, da mu skrojijo »zlato džube«10. Takrat so tudi narodne mase posumile, da z njihovim »vrhovnim verskim poglavarjem« ni vse v najboljšem redu. Psihološko ozadje »vrhovnega islamskega vodje« z Balkana je eden od faktorjev imperialnega pritiska, katerega so občutili organizatorji Slovenske muslimanske skupnosti. Situacija je jasna: o kakšni večji nadgradnji govori ta Cerić, dokler se mu razpada še to, kar ima? Zato se je Cerić z vsemi silami fokusiral na Slovenijo, saj če izgubi oblast tukaj, o daljni širitvi v Evropo lahko samo sanja. Sprejeme pri takratnem predsedniku države Janezu Drnovšku in predsedniku vlade Slovenije Janezu Janši, je Cerić za domačo uporabo uspel predstaviti kot spektakularen uspeh! Seveda, ne želim določevati nosilcem največjih državnih pooblastil v Sloveniji koga naj sprejmejo in koga ne, želim pa povedati, da njihovo gostoljubnost Cerić in podobni v svoji agendi zelo dobro izkoristijo. In čisto osebna emocija. S takšnim dejanjem dobimo klofuto tisti, ki smo razglašeni za »izdajalce« zaradi povsem normalne in legitimne pravice: da v svoji državi živimo po svoje. Bizarne stvari so bile v zgodovini pogosto vzrok velikih preobratov. Pravijo, da je general Kutuzov premagal Napoleona, ker je le-ta (imperator) imel kihavico. Torej ni bila odločilna sposobnost Kutuzova, ampak slabša »obramba« Napoleona. Organiziranje Slovenske muslimanske skupnosti je prišlo ob nepravem času ojačanega Cerićevega egoizma, v času, ko so bile njegove frustracije na vrhuncu. Kdo ve, če ne bi bilo tega, bi mogoče stvari v tem trenutku izgledale drugače.
Narodni projekt pod krinko verske organizacije
Če »odcepitev« slovenskih muslimanov ni v protislovju z islamom, kar je Cerić sam nekoč indirektno napisal (v trenutku akademske nepristranosti), se potemtakem postavlja vprašanje, zakaj Cerić in Grabus temu fantomsko nasprotujeta. Na prvi pogled je odgovor zelo enostaven. To ogroža njihovo konkretno oblast in osebne privilegije. Definitivno je težko verjeti ljudem, ki so naklonjeni laganju in spletkam vseh barv, da iskreno verjamejo, kako je dejanski interes muslimanov Slovenije edino v okviru obstoječe strukture IS Bosne in Hercegovine. To je, kot da bi narodi v bivši SFRJ devetdesetih let verjeli v zgodbo beograjskih generalov in Beograda. Lepo vas prosim.
Stvarno ozadje je vseeno bolj kompleksno. Resnica je, da med Bošnjaki še vedno ni prišlo do emancipacije meščanske zavesti kakor pri drugih narodih, kjer so verske organizacije usmerjene ali potisnjene v prostor, kjer morajo dokazovati svojo moralo (in ne formalno organizacijsko moč). V BiH je med Bošnjaki najmočnejša »civilna« organizacija IS in ona je na neki način alter ego narodnega dozorevanja. Kot organizacija, ki na enem mestu zbira in povezuje največ Bošnjakov, je seveda postala zanimiva za bošnjaške nacionalne lobije. Zato je reis Cerić recimo v Avazu (dnevni informativni časopis) bolj prisoten kot v Preporodu, časopisu lastne organizacije. Ker je Cerić bošnjaški vodja, je naravno, da je Avaz stopil na njegovo stran v sporu, ki je nastal pri poskusu muslimanov Slovenije, da sami definirajo svoje versko življenje, brez verskega tutorja iz druge države. Tako je postalo vprašanje verske organizacije narodno vprašanje (ne boste rekli, da časopis, ki objavlja privatne oglase o seksualnih druženjih, skrbi za blagostanje vere islama in muslimanov). Seveda je Avaz samo eden od primerov, katerih je nešteto. To samo kaže, koliko so Bošnjaki kot narod še vedno pomešali lončke.
Ambasador BiH v Sloveniji, ki je Bošnjak, »prijateljuje« s tim. ljubljanskim muftijem v takšni meri, da gresta skupaj na družbena srečanja, skupaj molita in se družita do onemoglosti, tako da bi glede na neke nevidne frustracije ojačala avtoriteto in dokazala, da je to »pravi« mufti. Seveda sta v Sloveniji tudi srbska in hrvaška skupnost in nisem ravno prepričan, da ima ambasador musliman s predstavniki tih verstev tako globoko in iskreno »prijateljevanje«. (Da ne govorimo, da je večina članov Slovenske muslimanske skupnosti duhovno vezana za BiH. Ambasador ima brez suma diskriminirajoč odnos do članov Slovenske muslimanske skupnosti, kar direktno potrjuje našo tezo o zvezi politike in Islamske skupnosti.) Zveza duhovne in svetovne oblasti v BiH je pripeljala do mentalnega kaosa. V BiH je reis Cerić v stalnem sožitju z oblastmi uspel zavarovati IS-i monopolistični položaj skozi pogodbe z državo, katero predstavljajo spet ti isti, kateri brez Cerićeve »džamijske« politike tudi ne morejo priti na oblast. Zaradi že dveh desetletij dolge dobe Cerićevih spletk je v BiH prišlo do nekega neverjetnega intelektualnega mrtvila, kjer se vsaka ideja verskega pluralizma in zdravega kriticizma doživlja kot »narodna« izdaja. V liniji s tako kvazinarodno zavestjo je večina Bošnjakov podlegla Cerićevim »pojasnjevanjem« v pogledu situacije v Sloveniji.
Prevedeno v preprostem jeziku: muslimani Slovenije nimajo pravice, da sebi izbirajo pot, mi v BiH smo njihovi tutorji in mi vemo, kateri je njihov interes in po kateri poti morajo iti. Ni nikakršnega suma, da so organizatorji Slovenske muslimanske skupnosti prišli navzkriž z bošnjaškimi narodnostnimi lobiji. Skoraj neokusno je navajati vse malenkosti, ki grejo do meje bizarnosti, da bi dokazali to tezo. Včasih imajo taki argumenti tragikomičen okus teatra, v katerem lahko samo redki dojamejo realni pomen posameznih dogajanj na odru. Npr. kako drugače razumeti (razen kot argument na našo tezo), kadar Bošnjak, kateri enkrat letno pride na molitev za to njegovo (edino) molitev, pravi, da mu to pomeni vez s svojimi sonarodnjaki. (Zdrav razum pravi, da molitev pomeni vez z Bogom.) Znatno število tistih, ki pripadajo takemu profilu z vero islamom zares nimajo ničesar, ampak so strogo proti delitvi »islamskega bratstva« in »odvajanja« muslimanov od »duhovne matice«. Vse, torej, kaže, da je ti. Islamska skupnost v Republiki Sloveniji institucija, skozi katero se projicira »narodna« nostalgija in čuvanje narodnosti (v situaciji, ko se niti narodna zavest, kakor tudi ne narodne institucije niso dovolj razvile in zaživele). V taki situaciji smo priče paradoksom vseh vrst. Bošnjaška kulturna zveza je odprla (pred nekoliko leti) svoj internetni portal pod verskim imenom Slotekbir (v situaciji, ko IS sploh ni imela svoje spletne strani). IS je preračunano vstopila v nepokrit prostor s prevzemom vloge narodnega zaščitnika in duhovnega predstavnika. Slovenske oblasti so se postavile do situacije kot sliki zemlje z meseca, tj. niso jih zanimali detajli ampak groba shema, ki se je pojavljala. Vlada je sprejela stališče »nemešanja v notranje stvari muslimanov«. Zelo akademsko! Kot, da so muslimani neka skupina, ki je izločena iz slovenske skupnosti. Lahko bi cinično dodal: reis Cerić je zavzel nasprotno stališče, da se meša v notranje stvari muslimanov Slovenije. Pravilneje povedano, Vlada ni zavzela nevtralno stališče. V svojih avdiencah nosilci največjih političnih funkcij v Sloveniji promovirajo tiste, ki v borbi proti drugače mislečim ne izbirajo sredstva. Turbo stroji laži bošnjaških verskih oblastnikov so mleli s polno paro, da bi ustvarili sliko o sebi kot ultimativni, na drugi strani opečateni avtoriteti. In tudi tukaj se je pokazalo, da vsaka oblast funkcionira po principu kratkoročnih interesov. Mi imamo Mercator, imamo tržišče in imamo potrošnike, ki se identificirajo, kakor hočejo, to je njihova stvar. Seveda so dolgoročno ostala nerešena mnoga resna vprašanja. Eno od teh vprašanj je nesporno najbolj pomembno: vprašanje predstavnika muslimanov Slovenije. Ni nikakršnega suma, da je v najmanjšem roku nelogično (čeprav se lahko živi poleg mnogih nelogičnosti), da je predstavnik ene skupnosti v eni neodvisni državi postavljen od zunaj na tak način. To enostavno pušča odprto vprašanje neodvisnosti take države. Predstavnik ene skupnosti, v kateri so vsi člani te skupnosti državljani dotične države, razen njihovega predstavnika, je na najmanjši način nelogično. Tak predstavnik ni predstavnik članov neodvisne države, ampak tistega, ki ga je imenoval. On predstavlja voljo tistega, kateri ga je postavil, in ne voljo tistih, katerim je postavljen. Seveda so po Cerićevi interpretaciji stvari jasne (in za njega logične). On, Cerić, ve bolje, kateri so interesi takih članov, od njih samih in on je tisti, kateri pooseblja njihove interese. V tej točki je ključ razumevanja cele situacije. Če člani neke skupnosti dovolijo, da njihove interese tolmači nekdo drug (v tem slučaju je to Cerić), potem se postavlja trajno vprašanje njihove duhovne zrelosti. Dovoljenje nekomu drugemu, da misli za nas, je bilo vedno rizično opravilo. Da ne rečem, da je to najboljša ilustracija duhovne lenobe. Brez suma je tako definirana institucija »slovenskega muftija« pravno-formalno sporna. Treba je točno vedeti, zakaj in pod katerimi pogoji ima lahko nekdo izven države Slovenije jurisdikcijo nad njenimi suverenimi člani. V takem primeru se krši ustavni princip suverenosti pod krinko verske transnacionalne organizacije (katera po svojem učenju ni nujno taka).
Nelogičnost trenutne situacije se vidi tudi v dejstvu podpisovanja nedavnega sporazuma med Vlado Slovenije in IS Slovenije. Takšen porazum bi morala podpisati IS BiH in Vlada Slovenije. Šele takrat bi stanje imelo kakor takšno pravno-formalno doslednost. No, ponovno je Vlada Slovenije sama sebi dala gol, ko je postala žrtev hitrih rešitev. Točno je, da obstajajo transdržavne verske organizacije, ampak verjetno nikjer na svetu na takšen način. Verjetno nikjer na svetu vrhovni predstavnik neke skupnosti ne prihaja na čelo le-te s tranzitno vizo in potem odide v prvo vrsto dignitaries v Cankarjevem domu. Da je vodja verske organizacije na državnem nivoju podrejen verskemu vodji iz druge države, je v islamskem svetu nepoznano. Slovenski slučaj je čisti anahronizem, kateri je mogoč edino posledično na umazano propagando IS in mlahavost slovenske oblasti. Ker vsak mufti, ki pride iz Sarajeva, s seboj nosi tudi svojo nacionalno prtljago, tj. poleg tega, da je on mufti, je tudi Bošnjak. Trenutni »mufti« je zakrneli diplomatski predstavnik brez formalne diplomatske imunitete. Če predstavlja IS BiH, potem bi IS BiH morala imeti svojo ambasado v Ljubljani. Če je ni in če ni diplomatski predstavnik, čigav in kakšne vrste predstavnik je potemtakem? Želel bi, da mi nekdo odgovori, da mi dâ logičen in ne protisloven odgovor. Ne glede na to koliko slovenske oblasti zabijajo glavo v pesek se bodo enkrat morale soočiti z dejstvom zunanjega pogrevanja napetosti med njenimi prebivalci. Nepriznavanje SMS s strani IS Slovenije bo izvor trajnih tenzij in napetosti med muslimani Slovenije. Ker menda je očitno, da SMS ni mrtva. Ne samo to, mnogim je z vsakim dnem jasno, da je to v popolnosti normalna pot, edina pot, ki sovpada z tradicionalno prakso ureditve islamskih skupnosti po svetu. Mnogim je vse bolj jasno, da je to normalno, da imajo muslimani Slovenije svojo nacionalno slovensko versko organizacijo. Del zgodbe o stanju muslimanov v Sloveniji so neizogibno tudi slovenski mediji. Blago rečeno so pokazali popolno nedržavotvornost. Neštetokrat se mi je zgodilo, da novinar napove intervju z mano, ga celo posname in pretipka, ampak ga na koncu ne objavi. Pritisk, ki je prihajal od »vrhovnega verskega poglavarja« preko Porića, je mnoge novinarje zaustavil v njihovem poslu. Čudno! Samo Mag je objavil (št. 36, 6. september 2006), da je Porić pogojil svojo izjavo s tem, da se ne objavi Đogićeva. Novinarji Maga so to lepo napisali in mojo izjavo – objavili. Na tak način so pokazali, koliko jim pomenijo Porićeva izsiljevanja. Novinarji Dela so šli najdlje nazaj. Nekoč sem celo dal intervju za Sobotno prilogo, kateri ni bil nikoli objavljen. Neka TV-postaja me je pozvala, da gostujem v eni njihovi oddaji, vendar je nenadoma odpovedala. Razlog: dobili so grozeče pozive »od druge islamske skupnosti«.11 Nikoli nisem pričakoval, da bi mediji in vlada vodili kampanjo za osamosvajanje slovenskih muslimanov. Ampak da bi bili novinarji izsiljevani in da izsiljevanje sprejmejo, to je nekaj nesprejemljivega. Na žalost, novinarji in vlada Slovenije kot da so sprejeli informacije, katere sta jim ponudila Porić in Grabus. Vendar so to enostranske informacije.
Narodno »sijelo«12 in izbor »slovenskega muftija«
V kakšno duhovno stanje so zagazili muslimani Slovenije govori tudi ena moja izkušnja z Bošnjakom, bošnjaškim časopisom v Sloveniji. Zdi se mi, da je najbolje, da direktno opišem navedeno situacijo. Namreč, v času po prevratu je bil v Bošnjaku objavljen članek Nadine Sadiković, v katerem se poskuša (zavestno ali nezavedno) prevrat predstaviti kot intelektualno sprejemljivega pri muslimanih Slovenije. Zato sem napisal odgovor in v njem predstavil svoj pogled. Po mojem mišljenju je bilo tako pisanje škodljivo (zato sem na njega tudi odgovoril) in Nadina Sadiković je mogoče nezavedno branila pravno nasilje, normalno brez kakršnihkoli argumentov. Edini argument je bil: »Pa, eto, vidiš, vsi so tam, kjer vsi Turki, tukaj tudi mali Mujo,…« Kaj pa pravo, Statut, pravila, procedura, koga to briga! V bistvu sploh ni več pomembno, kaj je Nadina napisala, ampak je pomembno to, da moj odgovor – ni objavljen. V temu je stvar. »Edinost« muslimanov se je branila z vsemi mogočimi sredstvi in tudi – s cenzuro. (Žalostna je edinost, ki se hrani s cenzuro!) Potem se mi je zavrtela slika tega istega Bošnjaka, ki mi je nekoč samo za en intervju »posvetil« pol časopisa. (Pazite se priliznjencev, ki govorijo o »edinosti«.) Tudi meni samemu je to takrat bilo neokusno, ampak nisem mogel ukrepati. Bošnjaki so me enostavno imeli radi.
Glede na to, da se Bošnjak financira z denarjem davčnih obveznikov, je bilo tako kulturiranje še bolj občutljivo. Tam neki brivci brijejo za tvoj denar. Nekaj podobnega devetdesetim, ko je »naša armada«, katera je bila resnično naša po tem, da smo izdvajali črni denar za njeno vzdrževanje, obrnila cevi na nas. (Izpostavilo se je, da smo s svojim denarjem redili lastne morilce!) Mogoče to niti ne bi bilo tako strašno, da niso še ne tako pred kratkim posamezniki osebne utopije spremenili v Gole otoke. Eno je ljubiti brate muslimane zelo močno, drugo pa je z denarjem davčnih obveznikov tiskati časopis, v katerem se ne spoštuje elementarne pravice na odgovor. Čuvaji »islamskega bratstva« so se priklonili metodam, katere so se uporabljale za čuvanje »bratstva in enotnosti«. S škarjami v rokah nas je moralna policija bošnjaškega čistunstva vrnila v čas cenzure, pregona izdajalcev, Foče in Golih otokov. To je bil težak trenutek v mojem življenju! Če bi bilo bošnjaštvo neka organizacija, bi se definitivno že zdavnaj izpisal iz nje. Pismo, katerega vrli kulturni misijonarji niso upali objaviti, ob tej priložnosti
prilagam kot žalosten spomenik, do kakšnih nižin lahko pripelje nekontrolirana ljubezen do »verskega bratstva«.
Odgovorni urednik g. Admir Baltić
Esselamu alejkum!
Spoštovani g. urednik!
Prosil bi Te, da objaviš navedeni tekst, kateri je reakcija na članek, ki ga je napisala Nadina Sadiković v zadnji številki vašega (in našega) lista. Ker je pod vprašanjem neka neresnična, dosti površna in sofisticirano demagoška predstavitev, sem začutil potrebo, da tudi jaz dam svoj pogled na to. Upam, da me ne bodo neke vsemogoče škarje, katere v zadnjem času gradijo neki lepi svet za mene in za Tebe ter skrbeč za duše, branijo čistočo naše krvi, zrezale do ramen. Iskreno upam.
Tebi in Tvoji skupini želim uspeh v plemenitem delu ter mubarek ramazanske dni.
Dodajam “attachment”.
Mahsus-selami.
NA KONCU NAM VEDNO OSTAJA DELITEV
Bošnjak, št. 23, maj 2006, str. 24
Rad preberem tisto, kar napiše Nadina Sadiković. To je mlado dekle, katero v tej muslimansko-bošnjaški slovenski sredini nima pisateljskega vzora, ter je s tem njena kreativnost še bolj podčrtana in zasluži spoštovanje.
Medtem pa moram reči, da se ne strinjam z vsem, kar napiše. Posebno se ne strinjam z enim delom članka, kateri v zadnji številki Bošnjaka komentira registriranje nove islamske skupnosti v Sloveniji. (Večina opazovanja je po mojem mišljenju smiselna in sprejemljiva, vendar želim s to priložnostjo opozoriti na en del, ki je »p(o)razen korak«.)
Avtorica članka teoretično poskuša dokazati legitimnost soglasnosti Sabora IS-i Slovenije za postavljanje novega muftija. Pri tem izpušča nekaj, kar se tiče nje same. Nadina Sadiković je članica Sabora IS-i Slovenije, katera je v toku svojega mandata
trikrat zaporedno izostala s seje Sabora. Statut pravi (člen 58, odstavek 4), da se vsakega, ki trikrat ne prisostvuje seji, izključi iz delovanja Sabora. Glede na to klavzulo Statuta je bila prisotnost same avtorice nelegitimna (nelegalna). Če bi izvršili odprimera-do-primera analizo »seje Sabora«, sam Bog ve, kakšen miš-meš bi dobili. Na osnovi tega miš-meša je treba, torej, priznati legitimnost in legalnost ti. novega muftija. Treba je postaviti eno vprašanje: zakaj je to zamolčala? Če gradi svojo tezo na neresničnim trditvah, potem je lahko zaključek samo takšen, kakršna je trditev. S preprostim slovarjem rečeno je to metanje peska v oči. Mogoče nekdo v svoji psihologiji nima nič proti, da mu mečejo pesek v oči (mogoče tako daje odgovor na znano vprašanje iz rock balade Bijelega dugmeta »čime od svijeta da se braniš«) ampak, dovolite, kaj je napačno v tem, če obstajajo tudi taki, ki ne dovolijo, da se jim meče pesek v oči (pa če na prvi pogled izgleda še tako zdravilen)? Tisto, kar N. S. naziva »legitimno pojasnjevanje slovenskih muslimanov«, novinar Preporoda Aziz Kadribegović na sarkastičen način opisuje takole: »Na koncu tega srečanja (»seje Sabora« op. prev.) so prisotni anketirani o predlogu za novega slovenskega muftija, ki bi moral biti inavguriran do polovice naslednjega leta. Večina tistih, ki so bili zajeti v anketo, se je izjasnila za mag. Nedžada Grabusa (37 glasov), dokler jih je samo nekoliko predlagalo tudi druge kandidate, med katerimi je, zanimivo, bil tudi kandidat za reisu-l-ulemo, dr. Enes Karić, ki je dobil dva glasa.« (Preporod, 28. 12. 2005). Ne vem, če N. S. opaža (kot pisec bi morala), da je tisto, kar ona imenuje »procedura izbora slovenskega muftija«, dobra inspiracija za humoriste. (Namreč, dr. Karić je bil kandidat za reisa, pa potem za sl. muftija; kot kandidat za reisa ni prišel
skozi, kot kandidat za sl. muftija pa še manj. »Humorist« Kadribegović ni mogel, da ne opazi, da je dovčerajšnji konkurent njegovemu šefu dobil – dva glasa.) Ampak, pustimo humor na polici; ostaja dejstvo, da je mufti izbran »na koncu enega srečanja«, na katerem so »(iz)anketirani« udeleženci. Kje se v Statutu (ali kateremkoli pravnem aktu IS Slovenije in IS Bosne in Hercegovine) predvideva, da muftija izbere 37 ljudi in to – z anketiranjem?! Izbor muftija je glede na opis Preporodovega novinarja bilo »srečanje«, beri »sijelo«. Zato pisanje N. S. ne morem drugače razumeti kot poziv ostalim muslimanom Slovenije, da se pridružijo začetemu »sijelu«. (Okusi so različni, dear Nadina).
V kolikor apologete anarhije zgoraj predstavljene koreografije cirkusa uspejo prodati muslimanom Slovenije, mi ostaja samo še da (za)pojem pesem od Đorđa Balaševića: »Krivi smo mi…«. Strinjam se z Nadino Sadiković, da vsi potrebujemo šolo bontona. Ampak bi dodal samo to, eni malo manj, eni malo več. Tako je, več ali manj, vse v življenju. Pa če to priznamo ali ne.
In spet trdim, da je bil »mufti« izbran na »sijelu« in inavguriran s pravnim nasiljem. Mečem rokavico vsem, ki trdijo nasprotno. Ne s škarjami, ampak dostojanstveno, z argumenti.
Nenasilno prestrukturiranje in menjava smeri
Slovenska muslimanska skupnost se zavzema za nenasilno preorientiranje muslimanov Slovenije. Smatramo, da je bila narejena zgodovinska napaka leta 1994, ko so muslimani Slovenije skozi nejasne odredbe Statuta postavili sami sebe v podrejen položaj do muslimanov v Bosni in Hercegovini. To napako sedaj želimo popraviti. Slovenska muslimanska skupnost se zavzema za nenasilno transformacijo iz stanja podrejenosti v stanje enakopravnosti. Smatramo, da je stanje podrejenosti absurdno in škodljivo za muslimane Slovenije. Le-to zavira proces integracije in upočasnjuje proces afirmacije muslimanov kot verske muslimanske skupnosti državljanov Slovenije. Slovenska muslimanska skupnost je odgovor na željo ljudi, da imajo v Sloveniji skupnost vredno spoštovanja v vsakem pogledu. Čeprav iz strateškega ogla gledano to ne izgleda neki pomemben razlog nastanka nove skupnosti. No, varajo se vsi tisti, ki podcenjujejo pomembnost tega faktorja. Jaz sem tolikokrat rekel, da SMS ni nastala na antitezi IS, ampak na antitezi nezakonitosti v IS. S formiranjem neodvisne skupnosti muslimani Slovenije ne delajo nič revolucionarnega in nič posebnega. Samo sledijo obrazcu, ki je postavljen z razpadom IS SFRJ in pravnim vakuumom, ki je nastopil potem. Mi ne zagovarjamo trganja vezi z duhovno matico tukajšnjih muslimanov, ker je to nepotrebno in nemoralno.
Administrativna podrejenost in občutek pripadnosti duhovni tradiciji sta dve različni stvari. Muslimani Slovenije lahko čutijo in negujejo pripadnost eni duhovni tradiciji tudi ko so institucionalno neodvisni. Njihova institucionalna odvisnost je večplastno škodljiva za njihove interese. Zakaj bi se na račun ega posameznika in osebnih frustracij prikrajšale koristi predstavniške moči nacionalne organizacije? V trenutnem stanju je »slovenski mufti« privesek nekih verskih bosanskih lobijev za katerimi so na prvem mestu njihovi drobni interesi. Da je to tako, sploh ni potrebno dokazovati.
Proces konstituiranja in razvoja nove skupnosti je neizbežen, ker je to edina naravna in normalna pot. Naša želja, da gremo mirno, izbegavajoč trenja in konflikte, je razlog pogojno rečeno manjšemu odzivu in počasnejšemu konstituiranju nove skupnosti.
Kako naprej?
Neizbežno je, da v prihodnosti pride do komunikacije med dvema skupnostma. Z nepriznavanjem realnega stanja Islamska skupnost Slovenije nenehno ustvarja napetost in pogreva atmosfero napetosti in realne možnosti za konflikt. Skoraj neverjetno je, da ena skupnost, ki ima izpostavo izven države, ne priznava pravice prebivalcem te države, da se družijo na nacionalni osnovi. Slovenska muslimanska skupnost ne odreka pravice muslimanom IS, da se organizirajo tako, da se vežejo za Sarajevo. To je njihovo trenutno ustavno pravo. Ampak smatramo, da je to napaka in škodljivo za njihove interese. Z druge strani IS s sejanjem laži in umazano propagando želi zaustaviti proces, ki je nezaustavljiv.
Slovenska muslimanska skupnost se zavzema za organiziranje koordinacijskega telesa, katero je v tej fazi neizbežen korak in odraz realnega stanja na terenu. V iluziji živijo tisti, ki mislijo, da se bo proces osamosvajanja muslimanov v Sloveniji zaustavil. To ni kaprica posameznika ali skupine, ampak proces, ki se je odprl s kolapsom IS SFR Jugoslavije.
Osman Đogić
1 Najtežji in ključni udarec razpadu IS Jugoslavije so zadali muslimani Bosne in Hercegovine. IS SFRJ BiH (odnosno muslimani BiH) je bila najmočnejša v pogledu števila verskih institucij, nivoja organizacije in ni slučajno sedež IS SFRJ bil prav v Sarajevu (v takratni ulici Save Kovačevića 2, v bližini Skenderije). Muslimane BiH je vojna dohitela z institucijo IS SFRJ, na katere čelu je bil Jakub Selimovski, Makedonec. »Bošnjaški intelektualci« (to je fraza, ki se je uporabljala v tistem času) so organizirali Osnovalni sabor IS BiH na osnovi predpostavke, da je IS SFRJ mrtva, saj je mrtva SFRJ. Zanimivo je, da ti isti intelektualci molčijo, ali pa se prikrito protivijo iniciativi za organiziranje samostojne IS Slovenije, čeprav so oni tisti, ki so postavili temelje za konstituiranje novih skupnosti na razvalinah IS SFRJ. Takrat je tem intelektualcem, ujetim v krvavih okoliščinah vojnega Sarajeva, bilo nesmiselno, da je na čelu njihove verske organizacije pripadnik druge narodnosti. Takrat se ti isti intelektualci niso zavedali dejstva, da so poleg krvavih okoliščin bili ujeti tudi v mrežo nacionalizma, katere se še dandanes niso osvobodili. Zamenjati legalno izbranega reisa (Cerić je takrat na legalnih volitvah izgubil v tekmi z Jakubom Selimovskim) zaradi dejstva (vodilni časopisi tega časa, kot npr. Ljiljan, so pisali o tem), da ne pripada bošnjaškemu narodu in da IS SFRJ ne obstaja (ker so tako čutili »intelektualci«), je bilo resnično pravno nasilje. Tako je IS BiH praktično nastala na pravnem nasilju.
2 prostor s katerega se pridiga
3 v dobesednem pomenu »prepovedano«
4 Neke priložnosti sem opravil dženazo-namaz romski osebi. Drugi dan je duhovnik iz Ljubljane, Sifet Suljić, poklical tega Roma, katerega žena je umrla, in mu rekel, da »ta dženaza ni veljavna«. Nato se je dogovoril, da pride duhovnik Sifet k njemu na »sedmino« (neobvezno recitiranje Kur’ana po sedmih dnevih po smrti umrle osebe). Duhovnik Sifet je pripeljal še štiri duhovnika med katerimi je bil tudi njegov brat Ifet. Na tej sedmini je bil eden od učenih Romov, ki je vedel, kaj se je zgodilo, pa je pred vsemi duhovnika Sifeta vprašal sledeče: »Če bi moj oče umrl in ga jaz želel okopati ter mu klanjati dženazo, ali je to po šeriatu dovoljeno?« Odgovor duhovnika je bil: »Da«.
5 Raju
6 Prevod Kur’ana, Erik Majaron, 2005, str. 18
7 Božje besede, ki se ne nahajajo v Kur’anu
8 V knjigi Radikalni islamizem (58) Bruno Ētienne pravi: »Tako je v islamu človek sam pred Bogom s Koranom kot edinim orožjem.«
9 Bruno Ētienne v že omenjeni knjigi Radikalni islamizem (49) piše: »Četudi je islam integralni del monoteističnih religij, ni poizvedel enakega tipa za hermenevtiko (tolmačenje svetih tekstov – op. a.) specializiranih duhovnikov kot judovstvo, kaj šele duhovniškega stanu po katoliškem vzoru. Njegova posebnost je prav v tem, da lahko vsak vernik-učenjak interpretira tekste in da svečeniška funkcija sploh ne obstaja.«
10 Džube je naglavno pokrivalo, ki ga pogosto nosijo muslimanski duhovniki (imami).
11 Spisek »medijskih slučajev« je dolg, tukaj sem prikazal neke od njih.
12 Sijelo je bosanski izraz za neformalno druženje ali družabni dogodek.