Pod tem naslovom je leta 1976 izšla knjižica avtorja M.B. Badri, ki je zanimiva tudi za nemuslimane, saj opisuje kako je neka skupina ljudi, ki je živela v 7. stoletju po gregorijanskem štetju, dosegla revolucionarno spremembo v odnosu do pitja alkoholnih pijač kljub temu da je pred tem – podobno kot danes v zahodnih državah – tudi med njimi obstajala uveljavljena kultura konzumiranja alkohola, ki je za marsikoga postala psihološka nujnost.
Družbene okoliščine
Predislamska ureditev Arabcev je bila izrazito plemenska. Obstajal je celo rek »pomagaj svojemu bratu (iz istega plemena), ne glede na to ali je nepravičen do drugih ali so drugi nepravični do njega«. V kulturi katere ideali so bili plemenski in osebni ponos, se je izrazito cenila poezija in dar govora. Številna proza slavi pretirano pitje kot znak moškosti. Prodaja alkoholnih pijač je bila tako pogosta, da je arabska beseda tajir (trgovec) postala sinonim za prodajalca alkoholnih pijač. Drugi razlog nagnjenosti k alkoholizmu v tistem času bi lahko bila družinska nestabilnost. Ta je bil v največji meri posledica nehumanega odnosa do žensk. Pred islamom ženske niso imele pravice do dedovanja, v primeru smrti moža so z njimi pogosto ravnali izrazito nespoštljivo. Najbolj brutalen prikaz neugodnih družbenih razmer za ženske v tistem času predstavlja ubijanje ženskih novorojenčkov, ki se je dogajalo v približno vsaki deseti družini v tistem času. Najpogosteje so jih očetje pokopali žive ali vrgli v prepad. Takšni dogodki so pri mami in otrocih nedvomno povzročili čustveno travmo in ne preseneča, da nekateri viri iz tistega časa pričajo o tragičnih dogodkih. Predvidevamo lahko, da je takšno dejanje vsaj pri nekaterih očetih, ki so umorili svojega otroka, pustilo globok občutek krivde.
Promiskuiteta in prostitucija sta bili razširjeni in spoštovani. Dogajalo se je, da je mož po mesečnem ciklusu ženo poslal k spoštovanemu pripadniku plemena, da bi jo oplodil. Ali pa primer, ko je ženska povabila več moških v spolni odnos in potem, ko bi zanosila, bi imela pravico iz te skupine izbrati očeta tega otroka in ta bi moral sprejeti otroka in njo za ženo.
Ne preseneča torej, da je bila odvisnost od alkohola v takšnih razmerah precej razširjen pojav. Predstavljamo si lahko, da so predvsem ženske potrebovale veliko omame, da so preživele ritem vsakodnevnega stresa. Če povzamemo strokovno teorijo, ki pravi da je odvisnost od alkohola neposreden rezultat slabega zgleda in k temu dodamo še prikrajšano otroštvo, negotovost, uničene družine in čustvene travme, potem so imele predislamske družine optimalne pogoje za vzgojo alkoholikov.
Abstinenca v revolucionarnem slogu
V tedanji skupnosti, ki je sprejela islam se je abstinenca pojavila v revolucionarnem slogu – zgolj kot odziv na enostavni besedno zapoved. Ti ljudje niso vedeli nič o cirozi jeter in drugih učinkih, ki jih ima alkohol na človeški organizem. Če rezultate primerjamo s posledicami prohibicije v ZDA v 20. stoletju lahko rečemo, da so fenomenalni.
Ko so ljudje slišali za versko prepoved vseh snovi, ki povzročajo omamo oz. pijanost (arabska beseda Al-Khamr, ki je bila uporabljena, izhaja iz besede ki pomeni prikriti, omejiti. Kot sinonim za alkohol se uporablja, ker opojne snovi prikrivajo delovanja razuma, pameti.), so nemudoma odvrgli skodelice in vrče vso zalogo z alkoholnim napojem. Nekateri so izvedli obredno čiščenje, se odišavili in odhiteli v mošejo. Mesto Medina je zajelo največje protialkoholno gibanje v zgodovini človeštva. Poslanec je v mošeji recitiral verze iz Kur’ana, mirno in v iminentnem slogu. Besede so se poslušalcev globoko dotaknile:
O, vi, ki verujete! Zares, vino, igre na srečo, (poganski) žrtveni kamni in puščice za prerokovanje so škodljive stvari in Satanovo delo. Izogibajte se jim! Morda se vam bo dobro godilo! Satan hoče z vinom in igro na srečo med vas zasaditi sovraštvo in mržnjo in vas odvrniti od spominjanja Boga in od molitve! Boste prenehali? (Kur’an, 90:91)
Nekateri so odgovorili: »O, Bog. Prenehali bomo!«. Potem so se zbrali na dogovorjenem mestu kjer so bile nagrmadene zaloge alkoholne pijače. Poslanec Muhammed a.s. je vprašal zbrano množico: »Ali veste kaj je to?«. Odgovorili so: »To je khamr«. »Povedali ste resnico« je odgovoril Poslanec in dodal znameniti hadis: »Resnično je Allah (Bog) preklel alkohol in tistega, ki ga pripravlja in tistega komur se pripravlja, in tistega ki ga pije in tistega, ki ga streže, in tistega ki ga nosi in tistega komur se nosi in tistega, ki ga kupuje in tistega ki služi od prodaje.«.
Nato je z nožem prerezal usnjene rezervoarje (mehove) s pijačo. Na prigovor prijatelja, da bi jih lahko uporabili za shranjevanje drugih tekočin oziroma, da jih je škoda uničiti (na splošno islam poziva k varčevanju v trošenju dobrin npr. vode itd.), je Poslanec odgovoril: »To je res, vendar to počnem, da bi izrazil svojo jezo proti tistemu, kar je Bog preklel.«
V času nekaj ur je celotno mesto Medina abstiniralo od alkohola. Seveda pa je bilo nekaj težjih odvisnikov, ki so se ponovno vdali alkoholni omami. Viri so zabeležili sedem primerov.
Psihološko-socialna analiza
Čeprav je bila izvedba abstinence od alkohola takojšnja, se je pripravljala v štirih fazah. Od teh so tri faze obravnavale problem na način, ki je podoben vedenjski terapiji, ko se pacient sooča s problemom po stopnjah oz. hierarhiji, od lažjih do težjih izzivov. Da bi bile družbene spremembe uspešne, morata biti izpolnjena dva pogoja. Kot prvo mora obstajati blaga sociološka reakcija nasprotovanja, ki neutralizira trenja ali tenzije, ki nastanejo pri poskusu udejanjanja novih kulturnih vzorcev. Drugo, potrebne spremembe morajo biti načrtovane in izvedene postopoma. Pri vprašanju uživanja alkoholnih pijač je Kur’an zavzel podobno stališče. Prvi verz, ki je objavljen v Meki (torej pred hidžro v Medino) v zvezi s tem vprašanjem, se je problema le blago dotaknil:
In iz palminih plodov in trte pripravljate opojen napitek in lepo oskrbo. V tem je znak za ljudi, ki so razumni. (Kur’an, 16:67)
Verz omenja opojen ali močen napitek, ki je nekaj drugega kot lepa oskrba. Za nekatere občutljive muslimane kot je Omar Ibn Hattab je bil že ta verz dovolj, da se pojavi dvom o tem ali je modro uživati alkoholne pijače. Omar, ki je kasneje postal vodja muslimanske skupnosti (kalif), je bil v predislamskem življenju znan kot pretiran uživalec alkoholnih pijač in je imel tudi nekaj agresivnih epizod iz tega časa, zato je verjetno bil še posebno občutljiv na vse posledice, ki jih opojne pijače lahko povzročijo.
Nekateri muslimani so po tem verzu spraševali Poslanca Muhammeda a.s., če je še dovoljeno uživanje alkohola, drugi so zmanjšali konzumiranje, čeprav alkohol takrat še ni bil prepovedan.
Na drugi stopnji je bil problem obravnavan bolj neposredno, čeprav še vedno previdno. Ta verz je objavljen v Medini, kot odgovor na vprašanja, ki so jih zastavljali muslimani glede opojnih pijač in alkohola:
Vprašajo te o vinu in igri na srečo. Reci: »V njiju je velik greh, pa (tudi) korist za ljudi. Greh v njiju pa je večji od njune koristi« ( … ) (Kur’an 2:219).
Ta verz nedvomno pritrjuje tisti, katerim so se glede konzumiranja opojnih pijač pojavljali dvomi. Toda, glede na to, da eksplicitno alkohola ne prepoveduje, so mnogi še vedno nadaljevali s konzumiranjem, čeprav se jim je porajal občutek krivde, zaradi česar so zmanjšali količino in pogostost. Bilo je pa takih, ki so bili abstinenti tudi pred sprejemanjem islama. Eden od njih je Osman Ibn Affan, ki je bil kasneje krajše obdobje vodja muslimanske skupnosti (kalif). Njegovo mnenje je bile že takrat, da alkohol popolnoma izropa razum. »Nisem videl še nič, kar bi se povrnilo nazaj v izvirno obliko, potem ko je bilo popolnoma izropano.« je dejal.
Znanost mu pritrjuje. Rezultati raziskav (Walker, Freund) na podganah, ki so jim 30 dni dodajali alkohol v hrano so pokazali, da je imela ta skupina podgan slabše rezultate v učenju in pomnjenju od skupine podgan, ki ni dobivala alkohola skupaj s hrano. Rezultati raziskav na ljudeh (dr. Noble) pa je pokazala, da daljše uživanje alkoholnih pijač, četudi v manjših odmerkih, povzroča trajno škodo na spominu in sposobnosti učenja.
Ko je bila muslimanska skupnost pripravljena na novi odmerek, je objavljen naslednji verz:
»O, verniki! Ne opravljajte molitev pijani, vse dokler ne se ne boste zavedali kaj govorite…« (Kur’an, 4:43)
Ta verz je objavljen potem, ko je bil eden izmed muslimanov iz Meke, ki je vodil večerno molitev kot imam, nezmožen pravilnega recitiranja Kur’ana, zaradi pijanosti. Ta prepoved je pomembna z medicinskega, psihološkega in ekonomskega vidika. Sedaj je pijanost postavljena v popolno nasprotje z opravljanjem molitev – najpomembnejšim verskim obredom. Kot je znano, muslimani opravljajo molitev petkrat dnevno: ob zarji, opoldne, popoldne, ko sonce zaide in zvečer. To pomeni, da za muslimana, ki je redno opravljal pet dnevnih molitev praktično ni bilo možnosti, da bi se napil do stanja pijanosti, saj sicer ne bi mogel opravljati molitev.
Po objavi tega verza, je mujezin (tisti, ki opravlja klic k molitvi) pri ezanu (tj. klicu k molitvi) dodal: »Tisti, ki je pijan, naj ne hodi k molitvi..«. V tedanji muslimanski skupnosti, če je posameznik večkrat izostal pri skupni molitvi, so ga prijatelji obiskali na dom, da preverijo ali je morda zbolel. Bilo bi precej nerodno zanj, da opraviči izostanek s pijanostjo.
Lahko predpostavimo, da so po tej fazi nadaljevali z uživanjem alkoholnih pijač le kompulzivni alkoholiki, morda je bil med njimi tudi kakšen kronični alkoholik, ki je imel zaradi dolgotrajnega uživanja alkohola tudi fizične posledice na organizmu.
Ta čas do popolne prepovedi je bil potreben zaradi abstinenčne krize, glede na to, da takrat ni bilo na voljo medicinskih sredstev, ki bi ublažili te simptome. Edina možnost za ublažitev teh simptomov v tedanjem času je bilo postopno zmanjšano konzumiranje alkoholnih pijač. Uporabljali so tudi med, kar je smiselno, ker vsebuje frukozo in B kompleks vitaminov, kar olajša proces razstrupljanja.
Ta faza je vplivala tudi na ekonomijo. Tistim, ki so služili s preprodajo alkoholnih pijač, je postalo jasno da bodo morali poiskati druge vire dohodkov za kar so imeli dovolj časa, da se pripravijo. Sedaj je bila na vrsti zadnji korak v kolektivni abstinenci od alkohola.
O, vi, ki verujete! Zares, vino, igre na srečo, (poganski) žrtveni kamni in puščice za prerokovanje so škodljive stvari in Satanovo delo. Izogibajte se jim! Morda se vam bo dobro godilo! Satan hoče z vinom in igro na srečo med vas zasaditi sovraštvo in mržnjo in vas odvrniti od spominjanja Boga in od molitve! Boste prenehali? (Kur’an, 90:91)
Odziv, ki je sledil je bil možen le po triletnem obdobju postopnega ustvarjanja socialnih in duhovnih pogojev za popolno abstinenco.
Čeprav Kur’an jasno ne predpisuje kazen za muslimana, ki je konzumiral alkohol, se pravniki držijo štiridesetih udarcev kot je bil običaj v času prvega kalifa Abu Bakra ali 80 udarcev, kolikor jih je predpisoval kalif Omar ob koncu svojega vladanja. Poslanec a.s. je kaznoval različno, od navadnega ukora, do metanja peska v oči kot jasnega znaka neodobravanja. Ko je prihajalo do fizičnega kaznovanja je bilo to narejeno z rokami, sandali ali obleko. V času kalifa Abu Bakra in Omarja so se udarci izvajali s palmino vejo.
Ohranjanje abstinence
Iz tega je jasno, da islam uporablja dve metodi kontroliranja pitja alkoholnih pijač in ohranjanja abstinence. Prvi je močan socialni faktor kot skupinska oblika pritiska in drugi je fizično kaznovanje z namenom, da se pokaže na resnost storjenega dejanja. V islamski družbi okolica nemo ne opazuje zdrs posameznika iz zmernega pivca v alkoholika. Ni mu dovoljeno da škodi sebi in družini. Kaznovan je preden je prepozno. Kazen pa ni jasno določena in jo lahko vsaka družba ali država prilagodi okoliščinam. Tako je bila na začetku islama blažja, saj je ogromna večina abstinirala od alkohola, ko pa se je islam razširil še na področje Arabski polotoka, Egipta, Iraka in Palestine, pa se je kazen povečala na 80 udarcev, saj je bilo stanje na terenu drugačno. V tem je modrost, da kazen ni fiksno predpisana.
Čeprav so mnoge muslimanske države danes odpravile prepoved prodaje in konzumiranja alkohola, se število odvisnih od alkohola ni dramatično povečalo. Muslimani imajo ob pitju alkohola občutek krivde. To lahko pomaga pri zdravljenju, toda če je občutek krivde premočan, lahko celo spodbudi alkoholizem. Pacient zato mora imeti vero v usmiljenje in odpuščanje.
Za več informacij svetujemo, da preberete knjižico avtorja dr. M.B. Badri “Islam and Alcoholism”, Muslim Student’s Association of the U.S. & Canada, Plainfield, Indiana, 1976.
Priredil: Edin Kumalić