Vitalnost življenja neke družbe, naroda ali civilizacije je v veliki meri odvisna od življenjske filozofije, ki jo ta družba, narod ali civilizacija udejanja in od samega načina tega udejanjanja. V primitivnih družbah, človek misli samo na sebe in na svoje bližje sorodnike. Toda v vsakem zgodovinskem obdobju so se določne skupine ljudi razlikovale od drugih. Ko proučujemo značilnosti civilizacij pred nami – in morebiti se ravno sedaj rojeva nova – lahko ugotovimo da, četudi se je ena skupina odlikovala kot vodilna v določenem obdobju, to nujno ne pomeni da so ostale skupine živele v divjaštvu. V najboljšem primeru tukaj govorimo o relativni prednosti, ki jo je imela ena skupina glede na preostale skupine, ki so odvisno od svoje stopnje razporejene na civilizacijski lestvici. Na primer, ko so se pojavili Feničani, ki so razvili briljantno civilizacijo, je bilo nekaj drugih narodov, ki so bili morda enako civilizirani ali malo manj. Manjkala jim je le priložnost, področje delovanja. V arabsko-islamski dobi, so Grki, Rimljani, Kitajci, Indijci idr. posedovali vse lastnosti civiliziranih narodov, toda ne v zadostni meri, da se smatrajo kot nosilci tedanje civilizacije. Tako je tudi v našem času*. Čeprav imata ZDA in Rusija največjo nuklearno moč itd., Angleži, Kitajci, Francozi in Nemci ne zaostajajo veliko. Kljub temu, tudi v drugi polovici 20. stoletja še vedno obstajajo področja na Zemlji kjer skupine ljudi živijo v divjaštvu ali celo prakticirajo ljudožerstvo.
Pojavlja se vprašanje zakaj je evolucija pri enih hitra, pri drugih pa počasna. Zakaj je bila Evropa barbarska v času, ko so Grki uživali v sadovih veličastne civilizacije? Zakaj je barbarstvo prevladalo v Rusiji, medtem ko so Arabci dosegli sijajni vrhunec? Isto vprašanje lahko zastavimo za številne države v različnih obdobjih. Ali gre enostavno za priložnost in okoliščine ali pa je to zaradi plemenitih posameznikov, ki so se pojavili v eni in ne v drugi skupini? Obstajajo tudi druge, kompleksnejše razlage odvisne od številnih istočasnih vzrokov, ki vodijo nekatere v dosežke, druge pa v frustracijo ali celo izginotje.
Pojavlja se še eno vprašanje. Zakaj narodi po naglem vzponu padajo v relativno temo ali celo v skoraj barbarsko stanje?
Nameravamo raziskati to vprašanje s stališča sodobnega islama, da bi če je možno poiskali možnosti preživetja.
Po mnenju Ibn Halduna je glavni razlog za padec civilizacije biološki faktor. Na koncu določene generacije rasa izčrpa vso vitalnost in zaradi razlogov obnove potrebuje spremembo – vsaj upravitelja. Ta rasna teorija, četudi jo obravnavamo kot teoretično pretiravanje, lahko vpliva na etnične civilizacije in religije, ki ne priznavajo konverzij. S tega stališča se lahko islam na srečo izogne dekadenci, saj so njegovi pristaši po vsem svetu prisotni v vseh rasah. Še več, islam je – to je splošno znano – znotraj svoje skupnosti uspel skoraj povsem izbrisati rasne predsodke, kar mu omogoča da za vodilnega brez oklevanja sprejme narod katere koli rase. Sistematična emancipacija sužnjev, ki jo je ukazal Kur’an, predstavlja še en jasen primer. Pravzaprav obstaja nekaj dinastij muslimanskih voditeljev v zgodovini, ki so bili nekoč sužnji.
Življenje in smrt civilizacije je lahko ravno tako odvisno od značilnosti njenega osnovnega učenja. V kolikor učenje svoje pristaše vabi naj se odrečejo sveta, lahko pričakujemo, da bo duhovnost zagotovo dosegla visok napredek, toda druge komponente človeka, njegovo telo, intelektualne sposobnosti itd. ne bodo imele možnosti opraviti svojo naravno vlogo in bodo zamrle še preden se razvijejo. Če, z druge strani civilizacija daje poudarek le materialnem vidiku življenja, bo človek dosegel velik napredek na tem področju, na račun drugih področij. Takšna civilizacija se bo morda pretvorila v bumerang in povzročila lastno smrt. Ker materializem pogosto povzroča egoizem in pomanjkanje spoštovanja pravic drugih in tako ustvarja sovražnike, ki čakajo na priložnost za povračilo. Rezultat je medsebojno ubijanje. Znana je zgodba o dveh razbojnikih, ki sta zasegla nek plen. Eden od njiju se je vrnil v mesto, da kupi živila medtem, ko je drugi poiskal drva, da lahko zakuri ogenj za pripravo hrane. Toda vsak se je na skrivaj odločil, da se reši drugega in obdrži celoten plen zase. Tisti, ki je odšel po živila jih je zastrupil, medtem ko mu je njegov kolega pripravil zasedo iz katere ga je pokončal, toda potem ko je probal hrano se mu je tudi sam pridružil na drugem svetu.
Morda obstaja še ena prirojena napaka civilizacije katere učenje ne vsebuje sposobnost za razvoj in prilagajanje okoliščinam. Čeprav je lahko njeno učenje primerno za eno zgodovinsko obdobje, to nujno ne velja tudi za drugo obdobje. Za tiste, ki pridejo kasneje in so priklenjeni na to učenje, je to lahko usodno. Dobra ilustracija bo naslednji primer. V času, ko ni bilo električne osvetlitve in ko verska središča niso imela stabilnih prihodkov, je bilo zagotovo pobožno delo prižgati svečo na mestih verskega dogajanja in molitev, posebno ponoči. Nimamo razloga, da ne verjamemo da lahko eno takšno dejanje pobožnosti s strani skesanca, lahko pobriše greh storjen v odnosu do Boga ali do človeka. Toda, ali je lahko nadaljevanje prižiganja sveč v prostorih, ki so že blesteče osvetljena z električnimi žarnicami, kaj drugega kot odvečno razsipavanje? Preučimo islam v luči teh okoliščin.
Islamska ideologija
Znano je, da je moto islama združen v Kur’anskem (2:101) reku »dobrobit na tem svetu in dobrobit v onostranstvu.« Islam zagotovo ne bo zadovoljil skrajneže katere koli šole, ultra-spiritualiste (ki želijo zavreči ta svet in se čutijo dolžni trpinčiti sami sebe) in ultra-materialiste (ki ne verjamejo v pravice drugih). To formulo lahko udejanji ogromna večina človeštva, ki sledi srednji poti in se trudi istočasno razvijati telo in dušo, ustvarjajoč skladno človeško ravnotežje. Islam je vztrajal ne samo na obeh sestavinah eksistence, pač pa tudi na njihovem dopolnjevanju, tako da eden ne bo žrtvovan na račun drugega. Če islam predpisuje duhovne dolžnosti in dejanja, te vsebujejo tudi materialne prednosti. Ko hvali delo materialne vrednosti, pokaže da je lahko to tudi vir duhovnega zadovoljstva. Naslednji primeri bodo dober prikaz.
Vsi se strinjamo, da je cilj verskega načina življenja ali prakse približanje Vrhovnemu Bitju (dhat wajib al-wujud), našemu Stvarniku in Gospodarju in doseganje Njegovega zadovoljstva z nami. Torej, človek se poskuša »obarvati z barvo Boga«, kot to pravi Kur’an (2:138) z namenom, da bi gledal z Njegovimi očmi, govoril z Njegovim jezikom, hrepenel z Njegovo voljo – kot pravi hadis. Na kratko, da se obnaša popolnoma v skladu z Njegovo voljo, celo s pomočjo oponašanja v skladu z omejenimi možnostmi človeka. Vernik se mora postiti v času, ki je predpisan v Kur’anu, zato ker je to Božja zapoved. Ubogati zapoved Gospodarja je samo po sebi pobožno, toda moramo dodati, da post oslabi telo, kar z odsotnostjo materialnih želja krepi dušo. Človek se počuti duhovno povzdignjenega, misli na Boga in na vse kar stori za nas in uživa v drugih duhovnih ugodnostih. Toda post ima tudi pozitivne učinke na telo. Kislina, ki jo izločajo žleze, ko je človek lačen in žejen, ubija mnoge bakterije v trebuhu. Post pri človeku razvija sposobnost prenašanja pomanjkanja v času krize, tako da pri tem nemoteno opravlja redne dolžnosti in opravila. Če se nekdo posti zaradi materialnih učinkov, potem ta post nima duhovne vrednosti, toda če se posti, ker želi doseči Božje zadovoljstvo, pozitivnih materialnih učinkov ne more izgubiti. Ne da bi se spuščali v podrobno razpravo, lahko ugotovimo da imajo tudi druga duhovna dejanja ali prakse v islamu dvojni učinek, duhovni in posvetni. Tako je v molitvah, na samem in v skupnosti, in v skesanosti ob času romanja Božje hiše, dobrodelnosti do revnih in ostalih verskih praksah poleg obveznih. Delo, ki je opravljeno izključno v imenu Boga ima dvojno vrednost: prinaša duhovno korist in ob enem ne izgubi materialno vrednost. Z druge strani, če nekdo naredi nekaj izključno zaradi materialne koristi, lahko doseže cilj, toda izgubi duhovno vrednost. Spomnimo se znanega reka Poslanca Muhameda: »Resnično je vrednost človekovega dejanja predvsem v motivu in namenu« (Buhari, Muslim idr.).
Toda kaj je s čisto posvetnimi dejanji kot so plačevanje davkov ali obveznosti v primeru vojne? Davke plačujemo državi, toda najbrž ni presenečenje, da je po islamu to dejanje[1] eno od petih stebrov vere, torej enako pomembno kot verovanje, molitev, post in romanje! Islam združuje duhovno in posvetno v eno celoto. S plačevanjem davkov človek ne izvršuje le eno nalogo ali družbeno obveznost, pač pa išče Božjo naklonjenost. Ko o obveznosti plačevanja davkov razmišljamo kot o nečem svetem, dolžnost do Boga, pred Katerim ne moremo nič skriti in Ki nas je zmožen povzdigniti iz mrtvih in zahtevati da položimo račune, lahko razumemo koliko pozornosti in vestnosti lahko vernik posveti izvrševanju te dolžnosti. Podobno, vojna je v islamu prepovedana, razen vojne »na Božji poti«. Torej, ni si težko predstavljati, da bo takšen vojak zmožen humanosti in ne bo iskal posvetnih koristi in pri tem tvegal svoje življenje. S poduhovljenjem posvetnih dolžnosti islam nima drugega motiva kot ojačati duhovnost človeka, ki potem ne sledi le materialne interese oz. cilje, pač pa stremi izključno k doseganju Božjega zadovoljstva. Poslanec je dejal: »Bahanje je vrsta politeizma (širka).« Al-Ghazali ni pretiraval, ko je dejal: »Če se nekdo posti in opravlja molitve, da bi se pokazal pred drugimi, to je širk (politeizem), oboževanje samega sebe in ne Boga Vsemogočega«. Nasprotno pa lahko nekdo občuje s svojo ženo, ne zaradi uživanja, pač pa da opravi obveznost od Boga – to je dejanje pobožnosti in posvečenosti, ki si zasluži Božjo nagrado kot je ugotovil Poslanec (Ibn Hanbal, V, 154, 167, 187 itd.).
To vseobsežno koncepcijo življenja potrjuje dejstvo, da Kur’an pogosto uporablja dvojno formulo: »verujte in delajte dobro«, kajti samo priznanje verovanja brez udejanjanja in prakse nima veliko vrednosti. Islam vztraja tako na enem kot na drugem. Dobrodelnost brez verovanja v Boga je vsekakor bolje in tudi v interesu družbe kot izvrševanje slabih oz. zlonamernih dejanj; pa vendar z duhovnega vidika dobra dela brez verovanja ne morejo prinesti odrešitve v posmrtnem življenju.
Toda kako razlikovati dobro od slabega? Na prvem mestu je to zakon, ki ga je objavil Bog, v skrajnem primeru pa je arbiter lahko tudi vest posameznika. Ko smo soočeni z določenim problemom, se lahko najprej obrnemo na islamsko pravo, osebno če smo v zmožnostih ali s pomočjo učenih ljudi in strokovnjakov, če je to potrebno. Toda islamski pravnik lahko poda mnenje na osnovi dejstev, ki so mu predstavljena. Če mu določeni materialni dokazi niso bili predstavljeni, namerno ali nenamerno, posledične krivice ne moremo pripisovati zakonu. Spomnimo se očarljivega kratkega govora Poslanca, ki je nekega dne dejal: »O, ljudje! Pritožbe, ki pridejo do mene rešujem samo na osnovi dejstev, ki so mi bile predstavljene; če zaradi pomanjkanja celovitih informacij, odločim v prid nekoga, ki nima te pravice, naj da mu bo jasno, da sem mu s tem dosodil del peklenskega ognja« (Buhari. Muslim idr.). Islamska pravna maksima omenja isto, ko pravi: »Preveri svojo vest, četudi so ti pravniki podelili neko pravico«. (tudi v hadisu, ki sta ga zabeležila Ibh Hanbal in al-Darimi).
Misliti samo na sebe, to ni človeško, pač pa živalsko. Misliti na druge, potem ko smo zadovoljili svoje lastne probleme, to je normalno in dovoljeno. Toda, Kur’an hvali tiste, »ki dajejo prednost drugim, čeprav so tudi sami revni« (59:9). Očitno je to samo priporočilo in ne obveznost zadana povprečnemu človeku. Če jo posameznik ne upošteva, ne bo smatran kriminalcem ali grešnikom. Lahko citiramo podoben hadis Poslanca: »Najboljši človek je tisti, ki dela dobro drugim ljudem«.
Naslednji poziv v Kur’anu lahko smatramo kot karakteristiko islama: »… pripoveduj o dobrodelnosti svojega Gospodarja« (9:11). Hadis Poslanca, ki ga je zabeležil Tirmizi to opisuje v izrazitem slogu: »Bog rad vidi sledi svoje dobrodelnosti na svojih varovancih«. S tem je Poslanec mislil na enega svojih privržencev, ki ga je obiskal v stanju revščine, čeprav je bil bogat človek. Ko ga je Poslanec vprašal za razlog je odgovoril, da to ni zaradi škrtosti, pač pa ker ima raje revne kot samega sebe. Poslanec tega ni odobraval in je postavil mejo lastnega žrtvovanja. Tako je ukazal (po Ebu Davudu):
»Ko vam je Bog podaril dobro, naj bo to tudi na vas razpoznavno (vidno).«
Kur’an (28:77) prav tako pravi:
»… in ne zanemarjaj svoj delež na tem svetu«.
Islam ne dopušča, da se človek prepusti nedelu in postane parazit: nasprotno, človek mora uporabiti vse svoje sposobnosti in nadarjenost, da bi izkoristil to kar je Bog ustvaril in s prislužiti kolikor je v njegovih zmožnostih; tisto kar presega potrebe posameznika pa lahko nameni tistim, ki so potrebni pomoči. Poslanec je brez zadržkov povedal: »Bolje je, da vaše bližnje zapustite v blagostanju, kot da so primorani, da prosijo za pomoč druge« (Buhari). Z nalaganjem vsakodnevnih duhovnih obveznosti, islam v nobenem primeru ne zahteva trpinčenje ali prostovoljno revšino, pač pa nasprotno. Kur’an obsoja slednje:
»Reci: Kdo je prepovedal Božje okrase – ki jih je On ustvaril za svoje služabnike, in okusno hrano? Reci: to je za tiste, ki verjamejo na tem svetu, na dan vstajenja (od mrtvih) pa izključno za njih. Tako mi pojasnjujemo naše zapovedi tistim, ki imajo znanje« (7:32).
Imamo stvari, ki so po Božjem zakonu dovoljene. Če si jih prikrajšamo, to vedno ni dejanje pobožnosti. Nasprotno pa velja za prepovedane stvari po istem zakonu.
Verovanje v Boga
Zdi se, da je človek od nekdaj želel spoznati Stvarnika in se mu podrediti. Največji verski voditelji v vseh zgodovinskih obdobjih in civilizacijah so v ta namen vzpostavili določena pravila in postopke. Primitivni ljudje so oboževali manifestacije moči in dobrodelnost Boga v upanju, da Ga zadovoljijo. Drugi so verjeli v dva ločena boga, enega dobrega in drugega hudobnega. Vendar pri tem so spregledali logično posledico takšne delitve, ki vključuje vojno med bogovoma. Nekateri so prekrili Boga z misteriji, ki včasih mistificira osebnost Boga; spet drugi pa so čutili potrebo zapolniti religijo s simboli, formulami in kretnjami s čemer so se komajda v teološkem konceptu razlikovali od malikovanja ali politeizma.
Na tem področju je islam poseben. Verjame v absolutno edinost Boga in predpisuje način molitve (čaščenja), ki ne priznava slik ali simbolov (te smatra kot ostanek primitivizma in malikovanja). V Islamu Bog ni samo metafizičen (transcendentalen) in nematerialen, onkraj vseh fizičnih predstav, (Kur’an 6:103: »Pogledi ga ne dosežejo«), pač pa je tudi Vseobsežen, Vseprisoten in Vsemogoč (Kur’an 50:16, 56, 85, 58:7). Odnos med človekom in Stvarnikom je neposreden in oseben, brez potrebe po posredniku. Tudi največji izvoljenci kot so odposlanci so samo vodiči in glasniki; in na posameznem človeku je, da se odloči in postane neposredno odgovoren Bogu.
Videli bomo, da islam zahteva, da se razvije osebnost posameznika. Priznava, da ima človek slabosti, medtem ko je istočasno sposoben dobrega in slabega; vendar ne priznava, da je v njem izvirni greh, ker bi bilo to nepravično. Če je Adam storil greh, za to niso odgovorni njegovi potomci. Vsak posameznik je odgovoren izključno za svoja dejanja.
V svoji slabosti lahko posameznik stori kaj žalega sočloveku ali Bogu. Za vsak tak postopek je po pravilu predpisana ustrezna kazen, toda islam priznava možnost odpuščanja, katero sestavljata kesanje in izboljšanje. Škoda, ki je storjena drugim mora biti nadomeščena v največji možni meri; žrtev lahko oprosti, tudi brez odškodnine ali potem, ko je neka stvar (ali njena vrednost) popravljena ali na kakšen drugi način. Kar se tiče grehov do Boga, lahko človek prejme bodisi ustrezno kazen, bodisi odpuščanje s strani Boga. Islam ne priznava, da mora Bog kaznovati nedolžne, da bi oprostil skesancem, ker bi bilo to nepravično.
Družba
Četudi islam zahteva razvoj posameznikove osebnosti, zahteva tudi da se oni počutijo del skupnosti, kateri pripadajo. To lahko vidimo v vseh njegovih predpisih, posvetnih in verskih. Opravljanje molitve je v osnovi kolektivno (v nekaterih primerih obstaja izjema za pet dnevnih molitev – ne pa tudi za petkovo in nekatere obredne molitve), romanje še bolj potrjuje to dejstvo glede na to, da se verniki s celega sveta zberejo na istem mestu; enako je za mesec posta glede na to, da je ta kolektivna obveznost opredeljena v istem časovnem obdobju za vse verujoče na svetu. Enako je s potreba za enim kalifom, obveznostjo plačevanja zekata (davka), ki je potreben zaradi potreb skupnosti itd. Vse to je usmerjeno k istemu cilju. Samoumevno je, da je v skupnosti ali v družbi moč, ki jo ljudje posamezno ne posedujejo.
Ljudje so iz razlogov, ki so znani Bogu, ustvarjeni z različnimi talenti ali sposobnostmi. Dva otroka istih staršev ali dva učenca v istem razredu nimajo vedno iste kvalitete in sposobnosti. Zemlja ni povsod enako rodovitna; klimatski pogoji so različni; dve drevesi iste vrste ne proizvajajo isto kvalitetne in številčne plodove. Vsako bitje, vsak del bitja, ima svoje posebnosti. Na osnovi tega naravnega fenomena, islam potrjuje po eni strani izvirno enakost vseh ljudi, po drugi strani pa prednosti enih nad drugimi. Vse ljudi je ustvaril isti Bog in materialna nadvlada ni tisto, kar šteje za pridobivanje večjega spoštovanja s strani Boga. Samo pobožnost je kriterij za ocenjevanje veličine posameznika. Poleg tega, življenje na tem svetu je kratkotrajno in mora obstajati razlika med obnašanjem človeka in zverine.
Nacionalnost
Islam zavrača (krvno) poreklo kot osnovo za solidarnost med ljudmi. Navezanost na rodbino in rojstni kraj je nedvomno normalna, toda interesi človeštva zahtevajo določeno toleranco do podobnih skupin. Zaradi različne distribucije naravnega bogastva v različnih delih sveta smo medsebojno soodvisni. Brez dvoma smo prisiljeni sprejeti moto »živi in pusti živeti«, sicer bi neskončna krvna maščevanja končala z uničenjem enih in drugih. Nacionalnost, ki je zasnovana na jeziku, rasi, barvi kože in kraju rojstva je preveč primitivna saj je povezana z usodnostjo, brezizhodnostjo na kar človek nima nobenega vpliva. Islamska ideja je progresivna in je zasnovana izključno na izbiri posameznika. Zato predlaga združevanje vseh, ki verjamejo v isto ideologijo, brez razlikovanja glede na raso, jezik ali kraj bivališča. Glede na to, da se iztrebljanje ali podjarmljenje drugih izključuje, je edina pravilna pot asimilacija. In kateri drug način bi bil bolj primeren za asimilacijo, če je verovanje v isto ideologijo? Moramo ponoviti, da je islamska ideologija sinteza telesnih in duhovnih potreb, še več vključuje tudi toleranco. Islam razlaga, da je Bog vedno pošiljal Svoje glasnike, v različnih obdobjih, različnim narodom. Islam se ne sklicuje na nič drugega kot na funkcijo obnove in preporoda večnega sporočila Boga, ki so ga glasniki tako pogosto ponavljali. Prepoveduje vse vrste prisile v pogledu verovanja in ne glede kako nemogoče zveni, islam se obvezuje z versko dolžnostjo da podeli avtonomijo nemuslimanom, ki živijo na ozemlju islamske države. Kur’an, hadis in vsakodnevna praksa zahteva, da imajo nemuslimani svoje lastne zakone, ki jih vodijo njihova lastna sodišča in sodijo njihovi lastni sodniki, brez kakršnega koli vmešavanja s strani muslimanskih oblasti, bodisi v verskih ali posvetnih vprašanjih.
Ekonomski pogled
Ekonomska vprašanja so družbeno pomembna, zato jih je potrebno obravnavati. Kur’an (4:5) ne pretirava, ko pravi da so materialne dobrine pogoj obstanka človeštva. Če bi vsak mislil samo nase, bi bila ogrožena celotna družba iz enostavnega razloga, ker imamo vedno majhno število bogatih in veliko število revnih. Ko pride do boja za obstanek bo večina revnih na dolgi rok iztrebila manjšino bogatih. Lahko se tolerirajo mnoga pomanjkanja, vendar ne tista ki se tičejo hrane. Islamski koncept je o tem vprašanju dobro znan: konstantna prerazporeditev in obtok nacionalnega bogastva. Torej, revni niso obdavčeni, medtem ko so bogati obdavčeni, da bi preskrbeli revne. Poleg tega obstajajo zakoni, ki terjajo obvezno prerazporeditev nasledstva, ki prepovedujejo akumulacijo bogastva v rokah peščice, z prepovedjo obresti na posojila, prepovedjo delitve zapuščine na škodo najbližjih sorodnikov itd., ki predpisujejo potrošnjo države, s ciljem na distribucijo prihodkov na osnovi katere bodo revni prvi v vrsti upravičencev. Če upoštevamo ta princip, je možna toleranca v razlikah med posameznimi metodami glede na regijo, čas in okoliščine, da bi dosegli končni cilj. Konkurenca med posameznimi zasebnimi podjetji je dovoljena, pod pogojem da se ne sprevrže v eksploatacijo in uničenje tistih, ki so ekonomsko šibki. Prav tako se lahko tolerira skupno načrtovanje, če je to potrebno glede na okoliščine in ekonomsko-demografski razvoj. V vsakem primeru se je potrebno izogibati razsipavanja dobrin in energije in potrebno je izbrati takšna sredstva, ki bi najbolje ustrezajo trenutnim potrebam.
Svobodna volja in usoda
Ta tema nas vodi k filozofskemu vprašanju o svobodi volje. To večno vprašanje ne bo nikoli rešeno samo z logiko, kajti če ima človek svobodno voljo za vse kar počne, potem je Božanska vsemogočnost omejena. Podobno velja obratno. Če je Bog vse določil v naprej, zakaj bi bil človek odgovoren za svoja dejanja? Poslanec Mohamed je svojim privržencem odločno svetoval naj se spuščajo v diskusije na to temo »ki je mnoge pred vami zapeljala na stranska pota« (Ibn Hanbal, Tirmizi idr.). On je ločil dve vrpašanji in sicer Božanske vsemogočnosti in odgovornosti človeka. V ljubezni li logike in musliman ljudi svoje Stvarnika. On ne more priznati, da ima Bog pomanjkljive atribute. Bog ni samo moder in mogočen, pač pa je tudi pravičen in milostljiv v največji možni meri. Islam razlikuje Božanske zadeve v kar spadajo Božji atributi od človeških posvetnih zadev in svetuje nujnost delovanja. Glede na to, da bo Božanska volja ostala človeku nedoumljiva, je dolžnost človeka da nikoli ne izgubi upanje, pač pa da se trudi in vztraja dokler cilj ne bo dosežen ali ne postane nedosegljiv. Šele, ko je vse narejeno za uspeh, posreduje islamski koncept predestinacije (usode), da pomiri in potolaži človeka: to je Božja volja! Uspeh ali neuspeh ba tem svetu nima pomena za večno odrešenje, kjer Bog presoja glede na namen in trud in ne glede na dosežke in uspehe.
Kur’an (53/36-42) nas spoznava s odposlanci, ki so prihajali:
»Mar ni obveščen o tistem, kar se nahaja v Mojzesovih knjigah, in v Abrahamovih, ki je izpolnil kar mu je bilo zadano, da ne bo nihče odgovoren za grehe drugih ljudi in da bo imel človek le tisto kar je sam zaslužil, in da bo njegov trud kmalu viden, in da bo zato nagrajen (ali kaznovan) z najbolj pravično nagrado (ali kaznijo) in da se bo vrnil svojemu Gospodarju«.
Razumljivo je, da če človek ne želi sprejeti odgovornost za svoja slaba dejanja in grehe pred Božansko vsemogočnostjo, potem naj ne zahteva nagrado za dobra dejanja. To je očitno Božanski polog, ki nam je bil zaupan, kot pravi Kur’an (33/72):
»Mi smo ponudili skrbništvo nebesom, Zemlji in goram; toda niso ga sprejeli, ker so se ustrašili le-tega; toda človek ga je sprejel; – on je bil resnično nepravičen in neveden.«
Na kratko, ker islam popolnoma ločuje ti dve vprašanji, mu ni težko obenem priznati potrebe človeka (napor, občutek odgovornosti) in pravice Boga z vsemi Njegovimi atributi, vključno z močjo predestinacije.
Predestinacija ima v islamu še en pomemben vidik: Bog je tisti, ki odloča o tem ali je človekovo dejanje dobro ali slabo. Bor je vir zakona. Tisto na kar moramo paziti z vsakim našim postopkom je Božanski predpis, katerega na je On sporočil preko svojih izbranih odposlancev, od katerih je Mohamed ne samo zadnji, pač pa tisti čigar učenje se je bolje očuvalo. Mi ne posedujemo izvirnike starodavnih sporočil, ki so se uničila v nesrečnih frakcijskih vojnah človeštva. Kur’an je ne samo izjema, pač pa predstavlja zadnjo Božansko sporočilo, najnovejšo zakonodajo, ki derogira, kot je znano, stare odredbe istega zakonodajalca.
Obrnimo se v zaključku na naslednjo značilnost islamskega življenja: dolžnost muslimana je ne samo da sledi Božanski zakon in vsakodnevnem življenju in obnašanju kot posameznik, pač pa tudi kot del skupnosti v posvetnih in posmrtnih zadevah. On je prav tako dolžan, da v skladu s svojimi sposobnostmi in možnostmi, doprinese širjenju te ideologije, ki je zasnovana na Božanski objavi in namenjana blagostanju celotnega človeštva.
Videli bomo, da ta celovitost vpliva na celotno življenje človeka – tako materialno kot duhovno in da posameznik živi na tem svetu v pripravljenosti na Drugi svet.
[1] V Kur’anski terminologiji, zekat ne pomeni miloščino. To je davek na poljščine, rudna bogastva, blagovni promet, živino in vsi ti davki se imenujejo zekat. Potrošnja je omenjena v Kur’anu (9:60).
Avtor: Muhammad Hamidullah
Prevod: Edin Kumalić