Andaluzijski muslimani so bili spretni graditelji ladij in morjeplovci. Iz pristanišč Almarija (Almeria), Išbilija (Sevilja), Alušbuna (Lizbona) in drugih so njihove ladje plule po Sredozemlju in Atlantiku.
Glavna pomorska velesila tistega časa so bili Vikingi, ki so se iz svojih oporišč v Severni Evropi, na Britanskem Otočju in v severni Franciji odpravljali na svoje bojne pohode. Andaluzijci so bili eni redki, ki so se jim uspešno postavljali po robu. Leta 844 so vikinške ladje zaplule navzgor po reki Uad al-Kabir (Velika reka, šp. Guadlaquivir) in izvedle napad na Išbilijo (Sevilja). Vikingi so pobili mnogo prebivalcev, zajeli mnogo ujetnikov in si nabrali velik plen. Poskušali so celo požgati veliko mestno mošejo, kar pa jim ni uspelo. Ob povratku pa jih je v ustju reke pričakala andaluzijska vojska in jih porazila.
Andaluzijci so Seviljo nato obdali z obzidjem, posebno z rečne strani, in okrepili svoje ladjevje. Sredozemska flota v Sevilji in atlantska v Lizboni sta po potrebi skupaj patruljirali vzdolž atlantske obale in prihodnji napadi vikingov niso imeli več tako hudih posledic. Mornarji so bili prostovoljci, ki so za določen čas odšli živet v utrdbe (ribat) ob morju, kjer so se posvečali duhovnosti in, kadar je bilo trba, borili proti gusarjem in piratom.
O zmožnostih andaluzijske mornarice priča tudi dejstvo, da so v Provansi (vzhodna Francija) ustanovili kolonijo, ki je na svojem višku segla preko Alp v Švico. V te predel Evrope so prinesli nekatere nove poljedelske kulture, kot je nor. ajda. Tako je bil islam prisoten v Srednji Evropi že pred več kot 1000 leti.
Imamo tudi nekaj poročil o njihovem raziskovanju Atlantskega oceana. Njihovo pustolovščino, ki jih je preko Kanarskih otokov vodila na afriško obalo, je v XII stoletju opisal znameniti sicilski geograf španskega porekla Al-Idrisi:
In bilo je iz mesta Lizbona, od koder so se odpravili (…) Ko je potegnil veter od vzhoda, so si z njim pomagali na potovanju enajst dni. Prišli so v predel oceana z močnimi valovi, neprijetno dišečo vodo, mnogimi plitvinami in slabo vidljivostjo. Gotovi, da bodo tam pogubljeni, so obrnili jadra v drugo smer in jadrali proti jugu dvanajst dni. Prispeli so do otoka koz (…) Potem so jadrali še dvanajst dni in so zagledali otok, ki je bil videti obljuden, in tam so bila obdelana polja. Odjadrali so tja, da bi videli, kaj je na njem. Kmalu pa so jih obkrožile barke in jih zajele, in odpeljali so jih do borne vasice na obali. Tam so pristali. Pomorščaki so tam videli rdečekože ljudi; po njihovih telesih ni bilo veliko dlak, njihovi lasje so bili ravni, in bili so visoke postave. Njihove ženske so bile izjemno lepe (…) Potem so domačini pripravili ladjo, zavezali pomorščakom oči, ter jadrali, dokler ni minil določen čas. Nesrečniki so domnevali, da so jadrali kakšne tri dni. Potem so pristali, in nas odpeljali, z rokami zavezanimi na hrbtu, in pustili na obali. Bili smo v usmiljenja vrednem stanju. Končno smo le zaslišali glasove ljudi (…) Pokrajina je dobila ime in se še vedno imenuje Asafi. To je luka, kot smo omenili, na skrajnem koncu Maroka.
dr. Gregor Abdalkarim Petkovšek
Viri:
Nicolle D.: Moors aginst Majus
Hamidullah M.: Echos of What Lies Behind the ‘Ocean of Fogs’ in Muslim Historical Narratives